Melodrom – Vse kar si pustila da leži na tleh

Melodrom - Vse kar si pustila da leži na tleh

Melodrom – Vse kar si pustila da leži na tleh

2010, Nika Records

Melodrom so bržkone ena izmed najbolj urbanih domačih glasbenih zasedb. Ravno prava mera arogance in vzvišenosti (ali zgolj močnega karakterja), natančno produciran zvok, prepoznavna lirika in konec koncev tudi nekaj karizmatičnosti. Vse to so bili Melodrom že na njihovi prvi plošči, le da takrat še nekoliko bolj lahkotni ter sveži. Pred Melodrom v Sloveniji ni bilo skupine tipa Melodrom. In je po njihovih treh ploščah še zmeraj ni.

Najbolj mi je pri skupini všeč njihova prepoznavnost, tako v liričnem kot melodičnem smislu. Melodrom imajo svoj zvok. In to je za spodaj podpisanega veliko vredno, ne glede na to, ali vam oziroma mu je ta zvok všeč. Namreč, tudi če samo mlatiš prazno slamo, je vredno več, če mlatiš po svoji slami, kot pa če opletaš z idejami drugih. Vsaj voljo pokažeš. Če smo pošteni, Melodrom pokažejo precej več kot zgolj voljo, mogoče tudi zato med izdajami mine precej časa.

Kljub temu Melodrom ohranjajo neko kontinuiteto, vokal Špilerjeve je še zmeraj paradni konj njihove godbe, prav tako prepoznavna lirika. Tokrat podobno kot na prvencu bolj v slovenščini; razen dueta s Chrisom Eckmanom, katerega vokal je dovolj samozavesten in zrel, da se odlično prilega zvočni podlagi pa tudi vokalu Mine Špiler. Bingo. Vendar so besedila za razliko od prvenca na Vse kar si pustila da leži na tleh precej bolj težka: introvertirana, osebna, mogoče bolj zrela. Ne pride mi na misel beseda, s katero bi opisal generalno temo za skladbami; hrepenenje, otožnost, poslavljanje, ljubezen … Skratka zahtevna in težka tematika.

Taka je tudi zvočna podlaga. Izstopa odlična ritem osnova ter predvsem produkcija. Na plošči je ogromno različnih zvočnih odtenkov in majhnih podrobnosti, ki bi vam lahko kaj hitro zasula ušesa. Na srečo se to ne zgodi, Melodrom namreč uspešno krmarijo med (premišljenim in načrtovanim) bogatim zvokom ter zvočno prenasičenostjo. Plošča je kljub temu še dovolj tekoča, da je poslušanje v užitek. Skladbe so enakovredne, razen omenjenega dueta z Eckmanom (By The Bedlam Wall je v angleščini), ne izstopa nobena skladba. Sicer raznolike, vendar enakovredne in konsistentne. Zato težko katero konkretno izpostavimo.

Melodrom pa tako kot ob albumu The Guide skladbam tudi na tej plošči dajejo še vizualno podobo, tokrat so se odločili za tableaux vivants, žive slike, ki… nadomeščajo videospote, dajejo skladbam novo razsežnost? Presodite sami, vsekakor inovativna pogruntavščina, ki še dodatno zaokroži že tako ali tako odličen album. Bravo.

Matjaž Jaušovec

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.