Melodrom – Nismo bend, ki bi se držal ene same formule

Melodrom

Melodrom

Nova plošča je vedno dober izgovor za intervju, zato ni presenetljivo, da smo se ob izidu Vse kar si pustila da leži na tleh ponovno pogovarjali s skupino Melodrom. V spodnjih vrsticah si lahko preberete, kako je album nastajal in kako ploščo vidijo sami.

Od izida vaše zadnje plošče The Guide ter do novega albuma Vse kar si pustila da leži na tleh je minilo precej časa. Kako to?
Tri leta in pol, če smo natančni. Po The Guide, ki je izšel leta 2006, smo leta 2008 izdali še album remiksov Variacije. Nato smo si vzeli slabo leto premora; s tretjo ploščo nismo hoteli hiteti, hoteli smo razmisliti, kako naprej in poiskati nov zagon. Material za novo ploščo je nastajal dobro leto, nato pa smo se na pobudo producenta Zmaga Šmona za mesec in pol odpravili v Mostar, kjer smo ploščo posneli in zmiksali.

Ko smo se nazadnje pogovarjali, ste rekli, da se trudite, da ne bi marširali na mestu. Kam ste primarširali oziroma marširate z novo ploščo?
Kar smo hoteli reči s tem, da se trudimo, da ne bi marširali na mestu, je, da se poskušamo razvijati, narediti kaj novega, našega, nov zvok, novo melodijo, besedilo, video. Nismo bend, ki bi se držal ene same formule, če ne drugače že zato ne, ker se vsega, tudi sami sebe, hitro naveličamo. Premaknili smo se torej spet nekoliko stan od tam, kjer smo bili, ustavili pa se bomo, ko bomo ostali brez idej in se bomo začeli ponavljati.

Zdi se mi da je tokratna plošča, tako glasbeno kot lirično, precej zahtevnejša od prejšnjih dveh. Mogoče bolj zrela. Se motim?
Verjetno je res bolj zrela, to sami zase težko rečemo. Se nam pa ne zdi bistveno zahtevnejša od prejšnjih in na sploh ne preveč zahtevna.
V osnovi se še vedno gibljemo znotraj izhodišč, ki smo si jih zastavili že s prvo ploščo; melodičnost, počasnejši ritmi, mešanje akustike in elektronike. Vsaka plošča prinaša neko novo variacijo na to temo, tudi z besedili je tako, ker, kot rečeno, v golem ponavljanju samih sebe ne vidimo nobenega smisla.
Kot pri the Guide smo si tudi tokrat že na začetku postavili neke omejitve, na primer katere inštrumente bomo uporabljali. S tem smo takoj definirali zvočno sliko, ki nas je popeljala stran od prejšnjih plošč. Tokrat smo uporabljali dva analogna sintesizorja, dve ritem mašini, klavir, bas, kitaro, bobne, vibrafon in računalniško simulaciijo inštrumenta iz šestdesetih – melotrona.

Besedila sicer na prvo žogo niso ostra, so pa otožna, zdi se, da se nekdo od nekoga poslavlja. Kako se je na naslovnici znašel risalni žebljiček?
Besedila se med seboj sicer razlikujejo, ena so bolj lirična in hermetična, druga bolj direktna. Občutek poslavljanja nam je seveda blizu, saj je na njem nekaj melodramatičnega! Tako je tudi z žebljičkom na tapisonu – lahko gre za malomarnost ali pa za past.

Kako in kje pa se je v to zgodbo vključil Chris Eckman?
Nikogar drugega kot Chrisa si nismo predstavljali v duetu By the Bedlam Wall in zanj smo bili absolutno pripravljeni narediti izjemo na plošči, ki je bila v izhodišču zamišljena kot povsem slovenska. Spoznali smo se šele ob tej priložnosti in se zelo dobro ujeli. Povezovalni člen je bila Polona, ki je z njim sodelovala pri projektu upesnitve angleških prevodov pesmi Daneta Zajca.

Ste morali pri produkciji sprejemati veliko kompromisov? Kot je slišati ste ji namenili veliko časa in zveni precej premišljeno.
Produkcija je kreativen proces, komadi se gradijo in nastajajo do zadnjega dne. Do zadnjega dne tako tudi padajo odločitve, do zadnjega traja premislek. Kompromise, vsaj kar se tiče tehnične izvedbe plošče, snemanj in produkcije, sprejemamo že v začetku. Ploščo seveda posnamemo z vsaj dvajsketkrat manj denarja, kot bi ga bilo zares potrebno, zato iščemo alternativne možnosti in določene stvari naredimo sami. Ampak vsaka omejitev je lahko tudi izziv, če pa naletimo na preveliko težavo, če se kaj noče in noče slišati tako, kot bi radi, pa se raje obrnemo stran in poskusimo povsem drugače ali pa pesem odpišemo.

Grafična podoba je ob izidu tega albuma, za razliko od The Guide, zelo minimalistična. Zakaj?
Pri The Guide nas je fascinirala prenasičenost turističnih mest, tokrat pa je tematika plošče intimnejša, kar nas je vodilo k izčiščevanju. Lahko bi za naslovnico slikali razmetano sobo, ampak potem ne bi nihče opazil žebljička.

Mogoče je motivika res minimalistična, vendar Melodrom zmeraj radi plošče pospremite še z vizualnim materialom. Ob The Guide so bili to t.i. soundboxi, tokrat pa tableaux vivants (žive slike). Kako naj vaši ljubitelji razumejo le-te?
Pogosto poslušamo očitke, da smo na odru preveč statični. Tako smo se za novo ploščo odločili posneti za vsako pesem posebno video sliko, ki izhaja iz principa tableaux vivants (žive slike). Z njimi preizkušamo tako meje naše statičnosti, kakor potrpežljivosti gledalcev. Objavljamo jih v razmaku treh do štirih tednov na portalu YouTube in naših spletnih straneh, zaenkrat smo naredili dve, in sicer za pesmi Vsi smo kdaj še nekdo drug in Premiki.

Plošča je izšla ravno pred poletnimi festivali, skupina je nekaj že nastopala maja, kaj pa pripravljate za novo koncertno sezono?
Letnim festivalom se bomo večinoma izognili in začeli z aktivnejšo udeležbo na odrih spet jeseni, ko začne deževati. Izjema je festival Zmaj ma mlade v Postojni, kjer bomo 21. avgusta, potem pa začnemo 10. septembra na Vrhniki.

Glede na napovedi se nam obeta pestra koncertna jesen. Joe Cocker, Leonard Cohen, Grinderman, Buba ima sigurno kakšnega asa v rokavu. Na katere koncerte, poleg vaših seveda, greste Melodrom?
Gremo na Cohena, Goldfrapp in Cava z Grinderman, vmes pa se bo gotovo našlo še kaj zanimivega na Metelkovi.

Hvala!

Matjaž Jaušovec

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.