Future Islands – In Evening Air

Future Islands - In Evening Air

Future Islands – In Evening Air

2010, Thrill Jockey

Future Islands zvenijo bolj otoško kot ameriško. Pravzaprav sploh ne zvenijo ameriško: zvenijo kot kombinacija Joy Division / New Order, Davida Bowija, Devo, The National ter Klaxons. In še kakšnega novega kanadskega benda. Z eno besedo – solidno.

In Evening Air je prvenec Future Islands za priznano založbo Thrill Jockey, drugače pa ima trojica Welmers-Cashion-T. Herring v takšnih ali drugačnih agregatnih stanjih – Art Lord & The Self-Portraits – za sabo že kopico izdaj in sodelovanj: EP-ji, singli, neke čudne vinilne omejene naklada in razna sodelovanja (Dan Deacon). Future Islands torej niso več nedolžen bend.

Moram priznati, da mi plošča In Evening Air na prvi prisluh ni bila najbolj všeč: prvič zmeraj parkrat za ozadje, da ujamemo štimo “v prostoru”. Kljub temu, da je melodika precej catchy, tudi ritem je jasen (čiste bas linije v nekaterih komadih so še posebej všečne, prvi taki je definitivno Long Flight), pa sintetizatorska prevleka stvari malce zakomplicira in v osnovi sicer preproste komade zakamuflira.

Prvi vtis je bil seveda napačen. In Evening Air je namreč odlična plošča. Prvi dve skladbi sta čisto poslušljivi, mogoče se pojavi kak deja-vu, karte pa Future Islands razkrijejo v Tin Man (hm, me zanima, če ima pesem kakšno zvezo s CSI: Miami…). Že začne se obetavno, vokal (Samuel T. Herring) je tu jasnejši, malce bolj agresiven (zdi se da so ga v uvodu plošče namenoma držali na povodcu), take so tudi synth texture, ritem je odrezav. Definitivno Herring od te skladbe dalje postane prvo ime plošče, ekspresiven, prepoznaven, poleg tega se ne drži kot pijanec plota enakega pristopa. Zvočni podlagi je vsaj enakovreden. Mogoče se nam ravno zato zdi naslovna skladba In Evening Air, edini instrumental na albumu, kar nekako odveč. Res se An Apology izteče v svemir tam daleč, vendar bi bila Swept Inside čisto na pravem mestu, četudi vmes ne bi bilo dobro minuto dolge In Evening Air. Nekateri se verjetno z nami ne bi strinjali, saj so synthi pri Swept Inside malce manj ekspresivni, skladba je drugačna, zato je s te perspektive prehod seveda smiseln. Vendar… Stvar okusa skratka. Inch of Dust je še ena skladba v kateri se izkaže Herring, podobno ekspresiven (ajde, melodramatičen) je tudi na ostalih dveh skladbah na albumu, Vireo’s Eye ter v zadnji As I Fall, sicer eni izmed mojih favoritov.

Definitivno zelo dobra in poslušljiva plošča. Bogata in premišljena produkcija, z dobro ritem sekcijo ter odličnim vokalom. Vsekakor vroče železo prihajajoče koncertne sezone! 20. septembra bodo nastopali v Ljubljani. Ne gre jih spregledati!

Matjaž Jaušovec

Povezani članki:

Značke: