Četrkov groove; Jazz Ljubljana in to…

Get the Blessing

Get the Blessing

Ljubljana / Križanke
01. 07. 2010

Odsotnost Mulatu Astatkeja ter Heliocentrikov je verjetno kar vidno zarezala v tribune Križank; bili naj bi nosilec večera, deloma pa naj bi Astatkejevo zveneče ime figuriralo tudi kot osrednja gravitacijska točka celotnega festivala. A etiopijski očak, ki se je z Jarmuschevim filmom nadejal sicer nekam poznega zvezdništva, nas je vsemu navkljub pustil s še vedno precej močnim včerajšnjim scenosledom. Takšnim, malo bolj živahnim ter dostopnim in kot sam hudir poletnim. Predvsem se je pričakovalo projekt Kipa Hanrahana Beautiful Scars ter zaključni žur v Klubu CD s funkeraškim Anthonyem Josephom. Slednji je pričakovanje več kot upravičil; prvi me je pustil nekam zmedenega. A pojdimo po vrsti.

Na oder Križank je najprej stopil bend Get the Blessing. Zabavljaška četverica z Otoka je s prvim komadom, totalno zagroovano jazz čago, začela obetati vsaj enega vrhuncev festivala. Takšne mastne bas linije s tako dobro izpeljanimi klišeji so v naših logih preredek špas, in toliko bolj se pogreša plesna artikulacija saksofona in trobente; pa ne plesna na kak posebej cenen način, marveč izpeljana prek prepihavanja saksofona in skoraj raskavega življenja trobente. Tako Pete Judge na trobenti kot Jake McMurchie sta smelo in brez zlorabe na svojih inštrumentih uporabljala efekte za včasih skoraj turntabelističen efekt, in lepo je bilo na odru Križank videti takšno igrivo početje, ki torej ni kako Molvaerjevo onaniranje na reverb. Izhodišče sta bila groove in zabavljaštvo; za slednje je izdatno skrbel basist Barr s kopico vrhunsko slabih šal, za prvo pa bolj ali manj celotna zasedba. V promocijski zloženki festivala piše, da izraz jazz rock zanje pove premalo; mnogo premalo, in četudi so občasno spominjali na kake Blackove Alasnoaxis iz druge strani luže, je šlo prvenstveno za plesno in žmohtno muziko. Takšno, ki je včasih spominjala na uvodne špice kakih sitcomov iz začetka devetdesetih, pa spet drugič na udarne melodične ideje iz osemdesetih.

A vendar – kaj hočeš – do spočetka obetanega totalnega presežka ni prišlo. Nekaj premedlih in nekaj preočitnih komadov, pa imaš nastop, ki je izpadel nekaj manj presežno, kot bi to morda zmogel (četudi mu posebej veliko res ne gre očitati). Za razmiganje riti se je torej počakalo na zasedbo skladatelja, producenta in sploh avtorja, Kipa Hanrahana; v letu 2007 izdana plošča Beautiful Scars je bila podlaga upanju, da bo že z Get the blessing razbohotena poletna vibra kronana z nečim, kar bi na podlagi plošče še najlaže opredelil nekje med britansko indie idejo in latino karibskim jazziranjem. Oh, kako preveč prav sem imel z indie; na oder je resda prišla takšna Rončelovska četica muzikantov z groovom v nogah in prstih, a nekje in nekako se zadeva ni izšla po pričakovanjih.

Začenši že s prvim komadom, Busses from Heaven. Fenomenalen komadič, ki mi je ozvočil začetek poletja in je dostopen tudi na Youtubu, je že na slednjem nekoliko zmutiliran in nekako ne dosega zaokroženosti in produkcijske dovršenosti na plošči. No, verjetno je ravno to ideja – vsaj tako se je dalo sklepati iz včerajšnjega nastopa. Ta je bil, po moji skromni interpretaciji, konceptualna zadeva: kopica muzikantov na odru – trije perkusionisti, dva basista, dva kitarista, trije vokali, violina, klavir ter še nekaj priličnih muzičkih elementov – se je strateško ogibala logičnih izpeljav svoje godbe. Logičnih v smislu samoumevnega sledenja žanrskim matricam in prvožogni všečnosti ter skladnosti. Latinoameriška ritmična shema je vseskozi razpadala, ta ali oni bobnar je povsem neumestno uletaval in rušil plesne ter bokomigalne potenciale, in tudi nastavki groova na basu so se še pred žmohtom sprevgli v golo repeticijo in mlačnost. Pa ne takšno, sesedlo v konvenciji, marveč na način doslednega brcanja rahlo mimo. Kar skozi cel koncert, ki je bil sestavljen iz mislim da štirih kosov skolažirane muzike; v njej so se posamezni kosi prekrivali, določeni muzikanti so prehitevali druge in namesto gladkih rezov so začetki in konci komadov štrleli iz skupne slike. Vokalisti so peli s soulom in groovom nabite komade, a takšne – nenasičene; žmoht je funkcioniral na način podreprezentacije.

Vse to je človeka vseskozi držalo na robu; ne povsem notri, marveč stalno v pričakovanju, v neuresničenem rajcu. In – skromno sklepam – v tem je bil tudi trik. Sfukati sistem. Izmuzniti se med prsti klišejev ne z ignoranco, marveč le delnim priznavanjem. Le do ene mere, in si do končne slike pomagati z atmosferskostjo in hipnotičnostjo. Takšen, krautrockersko nepoln latin jazz. … no, kaj pa vem. Sorazmerno dolg koncert je minil hitro in bil blazno intriganten ter večino publike pustil … no, strateško nepotešene. Pa nekatere še zmedeno fascinirane in na nek subtilen način navdušene.

Skratka, za takšen, bolj enoznačen vrhunec večera je bilo treba počakati na The Spasm Band v Klubu CD. Šesterica muzikantov pod vodstvom trinidadsko rojenega in v Londonu živečega Anthonya Josepha je v klubu res dala vetra sicer maloštevilni in plesno nekam sramežljivi publiki. Na takšno muziko se pleše ali vsaj đuska in precej manj piše; a vendar nekaj besed. Špilalo se je res prvovrsten in vrhunski funk, ki v živo funkcionira še neproimerno bolje kot na ploščah in ob vihravem saksofonu odličnega Colina Websterja ter pod težkim groovom Andrewja Johna na basu, se je neprimerno bolj uspešno kot lani na Push up sprostila od Hanrahana prežvečena publika. Anthony, ki se je izkazal kot karizmatičen vodja, je pri tem opravil vsaj polovico dela, in če bi fante prepričali, da na odru ostanejo še kako uro ali dlje, bi vse skupaj šele do polnosti prišlo do izraza. Se pravi do tega, da so možgani pri takšni zadevi šele sekundaren receptor in da prve delajo noge ter boki. Da je za slednje seveda neskončnega pomena vrhunska godba in da jim torej priznamo povsem legitimno inteligenco. In ta je bila, res na kratko, povsem potešena. Res bomba.

Tekst: Anže Zorman
Foto: Matjaž Škrinjar

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.