Vijolično, ki te ljubim vijolično – Deep Purple v Križankah

deep_purple_15

Ljubljana / Križanke
7. 6. 2010
Obisk: kot se spodobi – polnokrvnih 3000 rokerjev
Vstopnina: 45 €

Na koncertu banda kot so Deep Purple se mi vedno pojavi vprašanje, ali ima rock glasba prihodnost v naši arbitražni Sloveniji – na koncertu je potrditev bila dobrodošla kot mrzlo pivo v predverju verjetno najboljšega prizorišča v Sloveniji – v Križankah. Starci, katerih vinilke še vedno rad ukradem svojim starcem in jih zgolj gledam, saj gramofona nimam, vedno znova zbudijo vprašanja, v kakšni formi so, bo koncert še vedno dovolj kredibilen in vtis puščajoč. Na vsa vprašanja so odgovorili pritrdilno in s tem so maturitetno obdobje opravili z odliko. Prvič sem legende videl leta 1996 v Izoli ob izidu plošče Purpendicular, ki jo ob pisanju tudi poslušam. Takrat prvič s Steveom Morseom na kitari, ki Musicmana (tip kitare, ki jo Morse igra) pedena še danes v tej markantni instituciji.

Kot se zagre, je treba začeti na samem začetku. Izbor predkupine za tak ‘vokalno instrumentalni sastav’ ne bi mogel biti boljši, saj so publiko ogrevali veliki slovenski Requiem, eden od tistih samoniklih bandov, ki je sicer dolga leta počival, lansko leto pa se je ponovno zbral. Kljub trendu reunionov se Requiemi niso zbrali zaradi mode, ampak zgolj zaradi neustavljivega žara po igranju nečesa, kar je ostalo globoko v nas. in tudi v mladih genih, rojenih v devetdesetih letih. Veselje za pogledati (retro look, kavbojski škornji, klobuki, visoke superge) in slišati (čistokrvni rock, ki nas je nekoč družil in hrabril po še enemu litru bambusa). Po skoraj enajstih dolgih letih so Requiem spet nastopali v prestolnici, in to direkt v Križankah!

Od Deep Purplov ni bilo pričakovati kakih hudih presenečenj kar se tiče play liste, saj le ta ostaja več ali manj ista skozi leta, na kateri kraljujejo velikani glasbenih lestvic; seveda vmes postrežejo tudi s kakim priboljškom. Znano je, da je energija, ki jo band premore, v veliki meri odvisna od vokalne ‘volje’ frontmana in pevca Iana Gillana. Le-ta je skozi leta izgubil veliko tega, s čimer nas je razvajal v časih, ko je še zmogel odpeti Child in Time in podobne težke teme. Tega se od njega niti ne pričakuje več, ker bi bilo … nespodobno. V Ljubljani so se karte poklopile in energije na odru je bilo obilo, saj je gospod Gillan odpel dovolj korektno; vsej tej vnemi je tesno sledil band in kohezija in prevajanje čustev od note do poslušalca je bila storjena.

Band, ki bi ga sicer marsikdo raje videl v kaki drugi postavi (predvsem z Jonom Lordom na klaviaturah) je v slabi uri in pol predstavil nekakšen presek svojega markantnega delovanja, ki traja že četrto desetletje. Gillan, s katerim sem od zadnjem obisku v Ljubljani delal intervju, je sicer imel veliko pomoči tonskega tehnika, ki ga je mazal z žavbami v težkih trenutkih, je resnično dobro odpel in ob trenutkih celo presenetil. Videti je tudi, da nekaj tem odpoje zelo težko (in tudi težje, kot ob zadnjem obisku), ob tem postane modrikast, a odpoje pa vseeno! Nehvaležno je sicer parirati zadnji njihov koncert, ki se je zgodil v Tivoliju, ki nikakor ni prostor za koncerte – niti kar se ambienta tiče, sploh pa ne zvoka. Križanke so preprosto magičen ambient, ki je za band kova Deep Purple resnično primeren in zdi se mi, da njihov opus v takih prostorih dobi neko drugo razsežnost in dimenzijo.

Od ritem sekcije ni bilo pričakovati nič drugega kot kotaleči se stroj, ki melje vse pred sabo. Še slajše pa je, ko vidiš, da tak bager vozita dva stara šoferja, ki v vrtenju volana neizmerno uživata in v svojih strojih še kar odkrivata nove prestave in stikala. Tesno za njima vozi Steve Morse v novejšem elegantnem dvosedu, ki poleg metalne barve in širokih gum ponuja neizmerno paleto tonov in širok nabor znanja vpleten v vsej svoj veličini v to glasbo, ki stoji kot kolos v zgodovini glasbe. In potem je tukaj še najbolj seksi in zvočno eleganten instrument, ki sliši na ime Hammond. Le-tega poganja in njegov parni stroj vozi Don Airey, ki je tudi po stažu najmlajši član zasedbe. Kar poreči o Hammondu, da bi pravilno opisal njegovo veličino in vsebino zvoka, ki ga oddaja? Gre za instrument, ki je postal sinonim in kot bi rekel bivši član skupine Jon Lord: Thanks Hammond just for existing!

Za zanko na koncu naj povem, da je koncert bil od vseh treh, ki so jih Deep Purple imeli na slovenski zemlji, najboljši in najbolj prežet z energijo. Lepo je bilo videti mlade duše v prvih vrstah, ki sicer niso segli v fundus komadov, zelo dobro pa so poznali Smoke on the Water, Highway Star in podobne. Lepo je bilo videti starejši živelj, ki je konce komadov spremljal z navdušenjem in odobravanjem; z glasnim aplavzov in potrditvenimi žvižgi. Lepo je bilo videti Deep Purple v Križankah in lepo je bilo videti band v dobri formi. Lepo je bilo slišati ponarodele komade, lepo jih je bilo poslušati v živo in lepo jih je bilo slišati v izvedbi tistih, ki so jih naredili in z njimi živijo markanten zakon. Lepo je bilo spoznati, da je prihodnost še vedno vpeta v rock glasbo in da slovenski folk podpira bande, kot so Deep Purple in nenazadnje tudi Requiem.

Lepo je bilo, naj tako tudi ostane!!!

Tekst: Dragan Babuder
Foto: Miha Dolenc

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.