T-Mobile InMusic festival v Zagrebu

The Flaming Lips

The Flaming Lips

Zagreb / Jarun
21.6. – 23.6. 2010

Prvi dnevi poletja na Otoku hrvaške mladine v idiličnem ambientu zagrebškega Jaruna so že peto leto zapored namenjeni T-Mobile Inmusic festivalu, ki se je letos odvijal od 21. do 23. junija in dobri 10.000 glavi množici postregel z več kot 50 izvajalci na šestih odrih.Tudi letos je najprej presenetil z izjemnim naborom svetovnih zvezd glasbene scene, ob koncu pa temperaturo dvignil še z »nultim« dnevom (prvi neuradni dan).

Pokrivajoč širok spekter glasbenega izraza, od elektronike, punk-rocka in DJ setov, so se v treh dnevih zvrstili (če naštejemo le najvidnejše) domači TBF, Dubioza Kolektiv in Bambi Molesters, seattleske ikone Alice in Chains, Morcheeba, LCD SoundSystem, Billy Idol, razplesani !!! (čkčkčk) in Pendulum, indie rokerski Broken Social Scene, teatralični The Flaming Lips, zasanjani Caribou, New Young Pony Club in nenazadnje hipnotični Massive Attack, ki so tudi zapečatili letošnji festival. Za vsakega nekaj, čeprav je trend »nadžanrskosti« zadnje čase več kot očiten. Tukaj imam predvsem v mislih bivše pankerje in rokerje, ki so vsled poslušanja npr. Prodigy inali Asian Dub Foundation (mogoče tudi kakšnega »new-wavea«), nad rokersko postavljen oder obesili disco kuglo ali dve. In glede na to, da so ravno tile bili glavni »teaser« za množice, se ni za čuditi, da letos takih ni bilo malo. Dež, veter in blato do kolen je večinoma botrovalo k temu, da se RON ni pojavil na festivalu ob nultem dnevu in tako ostal brez vtisa o težko pričakovanem otvoritvenem festivalskem nastopu grandžerskih ikon Alice in Chains. Po hrvaških medijih sodeč, so seattlske legende z novim frontmenom na čelu uprizorile odličen nastop, ki si ga ni težko predstavljati – nalezljivi rifi Jerryja Cantrella (platinastih albumov Facelift in Dirt) in vokalne linije novega frontmena Williama Duvalla, ki so (če malce zamižimo) na las podobni preminulemu Laynu Staleyu. Kakopak, sedaj ko nastajajo te vrstice, mi je definitivno žal, da je festivalsko namočeni »dirt« prišel med RON in Alice in Chains.

Drugi dan je bil nekoliko bolj v znamenju razplesane disco-punk scene, saj se je imel za zgoditi težko pričakovani nastop njujorških LCD SoundSystem na čelu z Jamesom Murphyjem. A še pred njimi smo uživali v toliko pogrešanih sončnih žarkih, medtem ko so nas božali natripani Morcheeba, ki so s staro-novo pevko Skye Edwards prišli predstavit nov album Blood Like Lemonade. Podobno kot pri zvezdah prvega večera, je oziranje v preteklost v konec devetdesetih s staro Morcheeba ekipo na odru naletelo na precejšnje navdušenje s strani publike, ki se je zibala na starejše folk-bluesovske elektro pop hite starejših albumov (Who Can You Trust!, Big Calm in Fragments of Freedom), kot so Trigger Hippie, The Sea, Rome Wasn’t Build in a Day, Way Beyond, Be Yourself, Undress Me Now, Blindfold … Kaj kmalu pa so prizorišče napolnili nekoliko hitrejši in bolj nalezljivi LCD SoundSystem in že takoj na začetku publiki potkurili pod petami z novim singlom Drunk Girls. Po še nekaj navrženih novih komadih iz najnovejšega albuma This is Happening so zlahka opozorili na skorajda himničen status Daft Punk is Playing at my House, Tribulations, Movement, All of my Friends… Nastop je pa definitivno kulminiral ob koncu, ko so postregli še s prvim singlom, s katerim so kaj hitro dosegli kultni status, Losing My Edge. Odziv publike je bil viden predvsem, ko je nad
glavami začelo leteti vse, od majic, kozarcev, plastenk, pijače … skratka, vse, kar se je lahko znašlo v roki. Definitivno, poleg Morcheebe, čkčkčk in Massive Attack eden boljših nastopov, pri katerem smo edino obžalovali odsotnost komada North American Scum. Po koncertu smo se razplesani takoj preselili na manjši oder, kjer smo s strani ameriških čkčkčk bili deležni še ene plesne razpaljotke. In če smo od Jamesa Murphyja dobili občutek določene sofisticirane zadržanosti, so pri čkčkčk maske dobesedno padle. Frontmenu Nicu Offerju je že v uvodnih taktih z maksimalno angažiranostjo, energičnostjo in stejdždajverskimi vragolijami uspelo vzpostaviti karseda neposredno komunikacijo. Mimogrede, Jurij, upam, da ti je uspelo ujeti frontmana z mikrofonom v grlu (dobesedno). Itak, da ti je. Nekoliko ambientalne krivine in pridih »tribalizma« je lovila simpatična temnopolta soul pevka, ki je večkrat prevzela mikrofon ter nafankirano-elektronskim linijam nemalokrat dodala dodaten spekter. Žal smo se od čkčkčk morali posloviti še pred koncem, saj je veliki comeback v istem terminu pripravljal Billy Idol na glavnem T-Mobile odru. O Billyju je vsekakor zaslediti same hvalospeve, od tega, da je eden pomembnejših glasbenih mejnikov 80’ih ter da ima v lasti evergreene, ki so že desetletja stalnica radijskih postaj kot tudi »študentskih« žurov. Kot stalnica ne preseneča tudi pričakovano dejstvo, da s poblajhano glavo s špičaki, črnim usnjem, verigami in tatuji še kar fura ta kičasto spolirani »Bravo« imidž, ki ga je od punka preusmeril na svojo pot. A če pustimo ob strani mojo subjektivno averzijo, je to glasbenik, ki še vedno navduši s svojimi Hot in the City, White Wedding, Rebel Yell, Eyes Without a Face, Flesh for Fantasy, Sweet Sixteen in nenazadnje Cradle of Love, ki so mu prinesle kultni status. Ker se je vsekakor spodobilo ujeti kanček Billyja Idola, smo za to morali žrtvovati tudi dobršen del Pendulumov na Tuborg odru – trenutno eden vidnejših drum’n’bass sekcij, znani po svojih Propane Nightmares, Tarantula, Slam, Granit in Fasten Your Seatbelts. Žal pa v njihovi mešanici drum n bassa in rocka nismo zasledili najpopularnejši zremixan Voodoo People od Prodigy. Z džuskanjem na Pendulum se je drugi festivalski dan tako zaključil, najvztrajneši so se pa preselili bodisi na Silent Stage, kjer si ga lahko džuskal v tišini s svojimi slušalkami, ali pa k DJ sekcijam Absolut Party odra. Glede na to, da se festival odvija med tednom in za nameček sredi bivalnega naselja, ne gre pričakovati kakšnega festivalskega razvrata tipa Sziget ali morda Exit.

Zadnji festivalski dan se je med prvimi na odru prikazala trip-hopovska Martina Topley Bird, ki jo je nekaj sto-glava množica imela možnost videti na odru v solo izvedbi, kasneje pa še z massivi. V znamenju tipično »festivalsko« zgodnjega dolgčasa in praznega prizorišča so minili tudi kanadski indie rokerji Broken Social Scene, ki so se s svojimi kitarsko neizrazitimi polnili na največjem odru enostavno porazgubili. Morda bi bolje izpadli na manjšem odru ob boku s kakšnim Dubioza Kolektivom ali Bambi Molesters. Po dobršni dozi popoldanskega dolgočasja na glavnem odru, smo odrinili na Sony Ericsson Stage, kjer so nas dočakali kanadski elektronkarji Caribou. Caribou so, za razliko od Broken Social Scene, v kontekstu manjšega odra, obdani z lastnimi oboževalci, definitivno presegli pričakovanja. Za nekoga, ki uživa v elektronskem zankanju in abstraktnih zvočnih pokrajinah, je to vsekakor bend vreden ogleda. Sicer mestoma rahlo uspavajo s svojimi blagimi in ponavljajočimi se vokali in pretirano pozitivnostjo. V trenutkih ko nekoliko agresivneje poprimejo za svoje organske instrumente (kitara, bas, dvojni bobnarski set) in malce pozabijo na vokale pa zasijejo v najboljši luči. Tudi Caribou so eden vidnejših in boljših izvajalcev, ki smo jih bili primorani zapustiti, tokrat zaradi hkratnega termina z najbolj teatralično izpopolnjenimi The Flaming Lips. O ameriških The Flaming Lips je bilo slišati marsikaj. Ponašali naj bi se z »originalnostjo«, kakršno svet skorajda ni videl, vizualno dodelanimi nastopi, ozaljšanimi s stoninami barvastih balonov, topovi, ki bruhajo konfetije, nekaj deset oranžno pajacastimi plesalci, ki so na odru samo zato, ker pač plešejo … In vrhunec teatra – frontmen Wayne Coyne, ki se kotali po množici v ogromnem napihnjenem balonu in tako naznanja uvodni del koncerta. Megalomansko in hkrati tako neverjetno prisiljeno. Prav zanimivo je bilo spremljati, kako je nastop iz komada v komad vedno bolj propadal, kako se je bend vsled vedno bolj izpraznjenih zalog balonov in konfetijev poglabljal v trivializacijo. Piko na i pa je dodal sam frontmen, ko je v želju po navezavi stika s publiko nekaj polamentiral o Georgu Bushu, ki ga kakopak tudi oni sovražijo in hkrati nadvse ljubijo Barracka Obamo. Po tem so se vsi počasi razšli, seveda brez bisa, misli pa so bile usmerjene na največje zvezde večera, bristolske Massive Attack. Od Massive Attack je InMusic dobil natanko to, kar je pričakoval – fenomenalen zvok v kombinaciji s tekstovno pronicljivim in provokativnim lightshowom na LED diodah, kar je že stalnica zadnjih nekaj let. Tokrat so predstavljali nekoliko mračen in zadržan album Heligoland in koncert otvorili s politično provokativno United Snakes. V začetnem delu je občinstvo nekoliko zmotil nabor novejših komadov, saj v primerjavi s starejšimi skladbami s prvih treh albumov ni bilo pretiranega odziva. Za največ dvignjenih rok je tudi tokrat poskrbel vedno nepozabni Horace Andy, ki večinoma deluje kot pogojnih refleks za težko pričakovan Angel ali npr. Karmacoma. Za nekoliko nežnejše (morda celo preveč nežne) ženske vokale (skladba Teardrop, tokrat v nekoliko bolj akustični izvedbi) je poskrbela že prej nastopajoča Martina Topley Bird, znana tudi po sodelovanju s Trickyjem (bivšim članom benda in tudi lanski nastopajoči na InMusicu), in soulovsko močna Deborah Miller, ki je poprijela za mikrofon pri Unfinished Sympathy in Safe From Harm. Poleg zadnjih se je z rastrskim led screenom najlepše zlila pulsirajoča Inertia Creeps, v ozadju katere je led zaslon postregel z marsikatero sočno izjavo s hrvaškega »trač« mainstreama (seveda poleg številnih političnih provokacij na temo enodimenzionalnega potrošniškega uma). Skratka, Massive Attack so tudi tokrat pripravili pravi avdiovizualni spektakl in v mračno-hipnotičnih tonih sklenil že peti po vrsti InMusic festival, ki je iz leta v leto boljši. Ima čedalje več dodatnih vsebin, odrov in žanrske raznolikosti, s katero upamo, da bo prepričal tudi prihodnje leto.

Tekst: Milko Pečanić
Foto: Jurij Bizjak

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.