Republika plesa-Razkritje s Paul Van Dykom in nekaj nevšečnostmi

dance_republic2010 (1)

Dance Republic-Revelation, Gospodarsko Razstavišče/Ljubljana, 24. junij 2010, vstopnina: 22€, 27€, 29€ in 31€, vzdušje: je manjkalo…
 
 
Najprej je bila eskapada s cenami vstopnic. Marsikoga je zmotilo, da so organizatorji spet uporabili že večkrat kritiziran sistem kvot, ki je nadvse nepregleden in predvsem nepravičen ter da so srednješolcem pripravili posebne aranžmaje medtem, ko je večina za vstopnice morala odšteti odiralskih 31 EUR. Da je bila mera polna pa je bilo na vhodu mogoče dobiti vstopnice celo za 1 ali 2 EUR. Predvidevamo, da od prodajalcev, ki niso uspeli iztržiti več in so želeli zaslužiti vsaj za »pir«, žal ne za »pir« znotraj prizorišča, saj je tam 0,33 l piva stalo še bolj oderuške 4 EUR. Bolj se je splačalo piti shark-vodko na plesišču, saj so 3 vodke in 1 shark pri hostesah stali 10 EUR pa še nikamor ti ni bilo treba iti. Če smo bili aprila resnično navdušeni nad državljanstvom v revolucionarni republiki plesa, smo tokrat zares doživeli razodetje-samo za »keš« gre.
 
Dežela skrivnosti je gostila resnični legendo trance-a Paula Van Dyka, ki je bil glavni razlog obiska plesne republike za marsikaterega »hardcore fana«. Ker smo ga že slišali so bila pričakovanja ogromna in glasbeno gledano je bil njegov nastop zelo zadovoljiv, »fani« pa prav gotovo zadovoljeni. Ob bolj podrobnem pogledu na plesišče pa se je dalo ugotoviti, da marsikatera prisotna duša ni točno vedela zakaj je tam. Elyksir nas je prepričal bolj in tudi nastop skrivnostne gostje Nine Pušlar z remiksom skladbe Dež ni razočaral. Veseli nas, da se je partijem začela dodajati neka drugačna vsebina in takšne stvari samo pozdravljamo, popestritev v obliki mične Nine s fascinantnim vokalom je bila več kot dobrodošla. Giuseppe Ottaviani je prevzel krmilo za Paulom in začel drugače, njegov set je bil pravi balzam za večino trancerjev, ostale pa je navdušil malce manj, saj se je prej edino zapolnjeno plesišče občutno spraznilo. Če je kaj vredno pohvale pa so to svetlobni in laserski učinki na tem plesišču, saj se lahko mirne duše kosajo z velikimi dogodki po Evropi.
 
Dežela svobode je imela malce neposrečeno pozicijo, saj je bila nekako na »prepihu«, skoznjo se je iz dežele skrivnosti prehajalo v deželo teme in Born2dance deželo, ker je pomenilo tudi, da je vanjo vdirala glasba iz drugih dveh plesišč. Če povemo čisto odkrito, je bila prejšnja postavitev plesišč veliko bolj posrečena. Tudi DJ-a so postavili zelo visoko, zato ni mogel vzpostaviti ustrezne komunikacije s publiko, ki je nikoli ni bilo zares veliko. Dean Deen je ogrel v svojem značilnem energičnem slogu in tako je nadaljeval tudi Funkerman, nato pa je Arno Cost malce »obrnil ploščo« in zašel v bolj temačne, manj vokalne in bolj progresivne vode. Za vsakogar nekaj princip je morda celo komu ustrezal.
 
Dežela teme je gostila Erica Snea, ki je serviral krasen techno in ne moremo mimo njegovih elektornskih bobenčkov, ki dajo nastopu prav poseben čar. Naši Psiho, Gumja in Flis so zadovoljili slehernega techno navdušenca, ki pa jih je bilo skozi noč veliko manj, kot bi pričakovali. Na tem plesišču sta se znašli tudi daleč najslabši go-go plesalki, kar smo jih uspeli zaslediti v zadnjem času. Sprašujemo se ali so revicama pozabili povedati na kakšnem dogodku bosta plesali, saj sta se na pospešene techno BPM-e uspeli le malce vrteti, stopicati in vriniti kak salsa korak, vmes pa sta včasih samo stali in iskali inspiracijo. Porazno skratka. Ampak opravičljivo. Techno dober-vse dobro.
 
Poleg večjih dežel, smo imeli čast obiskati še dve manjši. Dežela sanj je dala priložnost DJ Silver J-ju, Cleeku in Onixu ter je nudila zatočišče vsem zasanjanim dušam, potrebnim malce oddiha. Born2Dance dežela je sicer gostila D’furiousa, Manuela Darka vs. Spinne in Al Passida, ki pa so s svojimi nadvse prijetnimi funky house zvoki težko preglasili vse, kar je prihajalo iz dežele svobode.
Slovenska publika je postala zahtevnejša in organizatorji bodo primorani temu slediti. Tokratni dogodek je na žalost v marsičem pomenil korak nazaj, saj je bila prva edicija Dance Republic-Revolution v nekaterih ozirih občutno boljša. Najprej se seveda začne pri cenovni politiki, saj so že tako visoke cene še dodatno dvignili, nato se je zapletlo na vhodu, predvsem s preverjanjem osebnih dokumentov srednješolcev, kar je povzročilo precejšnji kaos na glavnem vhodu. Vhod za VIP in Press so neposrečeno postavili iz prejšnje večje lokacije na enega izmed stranskih vhodov, zaradi česar ni potekalo vse tako, kot bi moralo, glede na ceno VIP vstopnice. Neposrečena je bila postavitev plesišč in cene pijač naravnost absurdne. Edini korak naprej je bil pri svetlobnih in laserskih efektih ter spremljevalnem programu. Na žalost je tokrat »nekaj manjkalo«, zaradi zgoraj opisanih pomanjkljivosti. Ob tokratnem obisku republike plesa ne moremo mimo grenkega priokusa, ki ga je pustil profitni motiv proti kateremu nimamo čisto nič, če za svoj (tokrat velik) denar publika dobi to, kar je plačala in si s tem tudi zaslužila.
 
 
Tekst: Barbara P.
 
 
Foto: Aljaž Novosel

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.