Koja: ‘Najhuje je ravno to, ko začnejo glasbeniki sami sebe jemati preveč resno’

Koja (foto: Uroš Škrjanc)

Koja (foto: Uroš Škrjanc)

Dušan Kojić – Koja je živa legenda. Z zasedbo Disciplin a kitscme (prej Disciplina kičme) je obrnil beograjsko sceno na glavo, s svojevrstnim zvokom, v katerega je zamešal punk, rock, jazz, fusion… je revolucioniral novi val. Tako Koja že 30 let orje glasbene poljane, v vsem tem času pa je svoje ideje prenesel tudi v likovno in filmsko udejstvovanje. Disciplin a kitscme se je znova našla leta 2005 in tako neumorno preigravajo komade kot so Politićari virusi, Bunt, Tata mama in Buka u modi… seveda pa delajo tudi že na novem materialu, konec leta se nam obeta album. In kaj pravi Koja?

Disciplin A Kitschme, danes, kako je?

Odlično.

Na sceni več kot 25 let, začeli Beogradu, odšli v London, se vrnili v Beograd, kako je izgledal ta čas?

Na sceni 30 let. Glede na to, da je bilo obdobje v Londonu pogojeno z razpadom Jugoslavije verjamem, da sem šel dobro skozi, obdržal glavo in napredoval z glasbo.

Disciplina je vedno nervirala določene ljudi, zakaj?

Zelo enostavno, ker je popolnoma drugačna, tako glasbeno kot tudi tekstovno, od vsega ostalega na glasbeni sceni. Ni solo kitare, a se je vseeno uspešno integrirala v mainstream in je bila tako slišana. Ko sem to sčasoma opazil, sem se potrudil, da tudi sam to spotenciram in od takrat tudi obstaja naziv za prvi album Discipline Kičme Sviđa mi se da ti ne bude prijatno.

Disciplina kičme, nato Disciplin A Kitschme. Kako so ljudi sprejeli spremembo, so mogoče mislili, da ste prodali originalno ime?

Ljudje imajo pravico reagirati, kakor hočejo, a mislim, da so tukaj vsi razumeli, za kaj gre. Dasiravno so Angleži imeli velike probleme z imenom skupine, saj jim je takšno ime „mouthfull“ in ga spočetka težko izgovorijo.

Kakšna je današnja beograjska scena? Jo lahko primerjamo s tujo (London…) sceno?

Beograjska scena je v redu. Je manjša od londonske, ki je le svetovni glasbeni center in 10-krat večje mesto, čeprav v Londonu glasbena industrija diktira skupinam njihovo glasbeno izrazoslovje, medtem ko tega tukaj ni. Namreč tukaj se okoli rock n’ rolla ne vrtijo velike vsote denarja in paradoksalno skupine niso tako utesnjene in lahko igrajo prav to, kar same želijo.

Ste eden nosilnih stebrov beograjske glasbene in umetniške scene. Je to velika odgovornost?

Tukaj ni nobene odgovornosti. Najhuje je ravno to, ko začnejo glasbeniki sami sebe jemati preveč resno.

Glasbena scena – je še tako udarna, kakor ste bili vi? Ali mogoče ni več toliko entuziazma?

Takšna je splošna situacija. Okrog nas je veliko poceni zabave in tako se ljudje počutijo. A morda niti glasba nima tukaj takšnega pomena, saj to ni več tako značilen faktor, kot pa je včasih bil. 

Si strog do sebe in drugih?

Da. Do sebe manj.

V vaši glasbi se meša punk, new wave, funk, jazz fusion, D&B, noise… je za to kakšen poseben razlog, ali je fora v tem, da glasba nima meja?

Glasba je brez meja, točno tako. A hkrati se mora avtor zavedati prostora in časa, v katerem se nahaja.

Zakaj ime Black Tooth?

Zeleni zob se je razvil in s časom postal črn, v angleščini black.

Avantgardni glasbeni animirani dokumentarec, Fank-I-Lastiš Crnog Zuba, za katerega ste napisali scenarij, poskrbeli pa ste tudi za montažo in animacijo. Kakšen je bil odziv?

Povsem soliden. Normalno, to ni mainstream, ampak bolj lo-fi. Redno so ga predvajali tudi v kinematografskem repertoarju, a je dotično dogajanje zamrlo. Imel je še tudi projekcije izven konkurence po filmskih festivalih znotraj bivše Jugoslavije. Moje mnenje je, da je vsako predvajanje tega filma dragoceno, zato sem se tudi kot gost udeležil organiziranih projekcij po vsej Srbiji in imel razgovore z občinstvom.

Kdo vse bi ga moral videti?

Nekdo, ki ima rad rock mjuzikle in avantgardno jamm session glasbo, fusion itd. Film je kombinacija posnetkov v živo in nekaj mojih snemalnih vložkov. To so posnetki petih jam session večerov odigranih leta 2004 v beograjskem klubu Akademija, kjer sem igral solo kitaro in improviziral z beograjskimi glasbeniki vseh generacij, različnih glasbenih smeri. Na nek način je film tudi presek beograjske glasbene scene tistega obdobja. Dolžina filma je 88 minut.

Kaj je za vas umetnost?

Nikoli nisem imel odgovora na to vprašanje. Vsesplošno priznana umetnost in klasična umetnost je nekaj, česar jaz ne poznam, mogoče nekaj, ampak me to nikoli ni zanimalo. To velja prav tako za avantgardno umetnost. Očitno imam probleme s pojmom umetnosti.

Vaše ilustracije so polne risanih junakov iz vaše mladosti, se na takšen način vračate v svojo mladost?

Lahko bi rekel, da najbrž vsak rad vidi njemu cenjene like in zgodnje mladosti; te like sem uporabil parkrat na ovitkih za cd-je in sedaj v dotičnem filmu, vendar jih ne uporabljam stalno. Sam se ne ukvarjam z vračanjem v mladost, medtem ko so mi novejši stripi vsi preveč podobni, racionalni in nerazumevajoče surovi.

Neki novinar je izjavil: „Koja je vedno bil čuden in hkrati poseben lik“, je to za vas kompliment ali ne?

Nisem užaljen, torej je OK.

Kakšnii so načrti za prihodnost?

Nov album, seveda. Do konca tega leta.

Branka Resnik
Prevedel: Jani Premužič

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.