Goldfrapp – Head First

Goldfrapp - Head First

Goldfrapp – Head First

2010, Mute Records / Dallas
Duo Goldfrapp že deset let izdaja zanimive in zvočno raznovrstne pop albume, ki pa jih uniformen mainstream nekako ne more pogoltniti. Pevka Alison Goldfrapp in producent Will Gregory imata enostavno preveč osebnosti in stila, zato že dobro desetletje ustvarjata tik pod pragom množičnega zaznavanja, v tem času pa sta izdala štiri albume.
Na cinematoskopskem prvencu Felt Mountain (2000) sta se poklonila Morriconeju in Barryju, na drugem, prehodnem albumu Black Cherry (2003) deloma ponovila formulo prvenca, a se že približala bolj elektronskemu in plesnemu zvoku, ki sta ga v celoti objela na tretjem albumu Supernature (2005). Z zadnjim albumom The Seventh Tree (2008) sta nekako zaključila krog; spet sta se vrnila k mirnim in zasanjanim zvokom prvenca, k baladam, ki pa so bile tokrat manj dramatične in pompozne. The Seventh Tree je bil intimen in eteričen, narejen bolj za sanjarjenje kot za norenje na plesišču. Tišina ob tabornem ognju pa ni trajala dolgo; duo se je z novim albumom Head First vrnil na plesišča in tudi v preteklost, natančneje, v osemdeseta.
Ob novem albumu bo verjetno marsikateri zvesti poslušalec zastrigel z ušesi in dolgo časa nejeverno strmel v kičasto naslovnico. Ali sta se Alison in Will preveč potopila v osemdeseta, v desetletje, ki nam je prineslo plastičen sintipop, hair metal in power balade? Že uvodni Rocket dodobra vzdrami. Vodi ga hiter ritem, dopolnjujejo bleščeči akordi, ki so le za nekaj ulic zgrešili Van Halenov Jump, v višave pa dviga cheesy »oh-oh-oh« refren. A to je šele začetek; Believer in I Wanna Life bi se lahko vrtela v Flashdanceu, Dreaming stopica v ritmih italo-diska, Head First pa nekaj solz in kiča dolguje Abbi.
Novi album črpa iz osemdesetih, pobere iz njih tudi »najhujše«, a na koncu vseeno izpade simpatično, svojo pozitivnost in dobro voljo pa hitro prenese tudi na poslušalca. Pesmi so lahkotne in spevne, temu pa sledijo tudi besedila. Večinoma opevajo dobro počutje, vzhičenost, veselje nad gibanjem in srčne zadeve.
Head First je zelo neposreden album, ki hitro razkrije svoje čare. Vsako pesem krasi oprijemljjiva melodija in nalezljiv refren, ki se zažre v poslušalčeve možgane. Z zvočnim okvirjem osemdesetih pa je prišlo tudi neizogibno; pesmi s svojo preprostostjo hitro navdušijo in prevzamejo, a po nekajkratnem poslušanju od njih ne ostane veliko. Sladkor in kič poslušalca omamita, a omama ne traja dolgo. Hitro se namreč izkaže, da lahko novi album po substanci konkurira le z roza sladkorno peno iz bližnjega zabaviščnega parka. Pesmi so enostavno preveč flat in imajo kratek rok uporabe. »Povprečje« kvari edino zadnja pesem Voicething, ki z monotonim vokaliziranjem in postopnim slikanjem zvočnih plasti predstavlja čisto avantgardo, s katero duo zapusti predvidljivo področje top 40 hitov.
Novi album znotraj duetove diskografije verjetno ne bo imel nikoli posebnega mesta. Za romantike in nostalgike bosta še naprej ključna Felt Mountain in The Seventh Tree, za ljubitelje bolj modernih zvokov pa Black Cherry in Supernature. Head First že zdaj deluje kot tujek, ta občutek pa bo verjetno z leti samo še močnejši.

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.