Bob Dylan – brezčasni poet v Hali Tivoli

Bob Dylan - brezčasni poet v Hali Tivoli

Bob Dylan – brezčasni poet v Hali Tivoli

Ljubljana / Hala Tivoli
13 .6. 2010
Vstopnina: 55 €
 
Pisarjenje o Bobu Dylanu je približno tako nehvaležna naloga kot spravljanje k pisanju diplome na FDV. Po eni strani si vsak želi napisati kaj novega in izvirnega, po drugi pa se človek počuti kar malo prevaranta, saj je je bilo napisano in povedano že skorajda vse. Ob možaku, ki je na glasbeni sceni še enkrat toliko kot jaz na svetu, so vsi občutki prepredeni z globokim spoštovanjem. Tip je skozi dal vojne, družbene preobrate in prav gotovo vse tiste osebne stiske, ki jih doživlja slehernik … In še vedno je tu. S svojo preprostostjo, iskrenostjo in neposrednim podajanjem glasbe. To je človek, o katerem snemajo filme, pišejo biografije, nanj letijo reference z vseh koncev. Filmi in serije iz najrazličnejših časovnih obdobij se tako ali drugače naslanjajo nanj in njegova dela – v High Fidelity recimo Jack Black oziroma njegov lik Barry, ki prodaja plošče, zgroženo zabiča enemu svojih kupcev: "Don’t tell anyone you don’t own "Blonde on Blonde", mu dotični Dylanov album porine v roke in nato olajšano zavzdihne: "It’s gonna be okay." Na pamet sedajle padejo vsaj še film Good Morning, Vietnam, serija Californication in celo znanstveno-fantastična nadaljevanka Battlestar Galactica, ki v soundtrack vključi priredbo njegove All Along the Watchtower, ki pa je z Knockin’ On Heaven’s Door itak predmet neskončnih predelav in debat. Če ga označimo z besedno zvezo živa legenda, enostavno ne zgrešimo.
 
Naj samo na hitro orišem publiko, ki se je (tudi spričo trapaste organizacije) gnetla pred Halo Tivoli okrog osme zvečer. Če so bili poslušalci na nekaterih koncertih, ki sem jih obiskala v zadnjem času, precej homogeno zbrani na kup, je bilo tokrat popolnoma drugače. Zaslediti je bilo tako pogovore v maniri: "Joj, na zadnji njegov koncert v Sloveniji nisem mogla, ker sem bila v porodnišnici z najstarejšo hčerko", kot tudi: "Moj oči ga je že trikrat videl v živo". Mladi, nekoliko starejši v večini, rokerji, hipiji, ki še vedno živijo v svojem svetu, in tisti, ki smo se nekako prilagodili na popolnoma zblojeno realnost današnjega časa … Vsak s svojimi zgodbami smo bili tam. Ob pol devetih, ko so obiskovalci še vedno kapljali v dvorano, so brez kakšnega prevelikega pompa napovedali Boba Dylana z ansamblom. Brez umetnega ustvarjanja ideje, da smo na koncertu glasbenega velikana – to je verjetno vsakomur bilo jasno. Podali smo se na uro in tričetrt dolgo potovanje po ameriških cestah, skritih in manj skritih kotičkih ob teh cestah ter tudi po dušah popotnikov. Začelo se je s provokativno in igrivo Leopard-Skin Pill-Box Hat (z zgoraj omenjenega albuma Blonde On Blonde), nato je rahlo presenetila Don’t Think Twice, It’s All Right. Nabor odigranih skladb je bil v celoti zelo všečen in netipičen, čeprav o tipičnosti Dylanovih nastopov tako ali tako ne gre govoriti – ob izjemno bogati diskografiji se je že zelo težko ponavljati in mojster lirike ter melodij se temu zagotovo tudi namenoma izogiba. Na svoji neskončni (zaenkrat sicer približno tridesetletni) turneji, o kateri je bilo povedano že mnogo, se ta večni popotnik in iskalec poti domov ne ozira preveč na popularni okus poslušalcev, še manj pa na prevladujoče trende v glasbi nasploh. Gre za analognega človeka, ki si ga je najlažje predstavljati tako, kot smo ga tudi doživeli v nedeljo: s kitaro, klaviaturami ali predirljivimi orglicami ter s kupom doživetij in občutij, ki jih sicer povsem odprto in nesramežljivo deli s publiko, a le preko glasbe in besedil – spregovoril je namreč le nekaj besed, ki pa, roko na srce, niti niso bistveno manjkale. Dylan ni zabavljač v tistem smislu, kot jih poznamo danes, kar pa pravzaprav pomeni nekaj osvežujočega in to kljub temu, da je možakar na sceni toliko časa (pol stoletja, ljudje!), da bi, če bi to hotel, zasluženo postal zdolgočasen, neizviren in ponavljajoč eno in isto (kar se marsikateremu glasbeniku zgodi že po nekaj letih udejstvovanja). A ko ima nekdo toliko za povedati kot on in poleg vsebine povedanega še enkraten stil, v katerem to naredi, je bojazen zelo očitno odveč. Še sami tehnični plati koncerta ne gre ničesar očitati: šest glasbenikov na odru je bilo (jasno) uglašenih in celo zvok v Hali Tivoli je deloval nekako prepričljivo – no ja, vsaj na tribune je priplaval povsem sprejemljiv. Vse do bisa, ko se je tudi samosvoji glasbenik omehčal in zadovoljil zagotovo prisotno željo po dveh izmed svojih najbolj predvajanih in ponarodelih skladb: Like a Rolling Stone in All Along the Watchtower.

Hja, morda postavitev odra v Tivoliju ni bila najbolj posrečena, morda niti izbira prizorišča ne (Križanke, anyone?), tudi sama organizacija je bila, kot že omenjeno, bolj okorna – kakih pravih navodil ni bilo in tako smo se nekako na pamet postavljali v vrste za vhod v dvorano. In morda je bil pogled s tribun na delno prazen parter v začetku res nekoliko žalosten. A doživeti nam je bilo dano enkraten sprehod izven našega časa. Time Out of Mind je izraz, ki prvi pade na pamet (s tega albuma smo tudi slišali Tryin’ To Get To Heaven). Spomnimo se, o kateri eri je govora: ko je Dylan začel s svojo glasbeno potjo, so na njegovih koncertih v zrak namesto digitalnih fotoaparatov še dvigovali vžigalnike. Privid iz nekega drugega, bolj preprostega obdobja, ki še vedno ali pa morda vedno bolj spada tudi v današnji čas.

Nina Hlebec

 

Bob Dylan – All Along The Watchtower @Hala Tivoli

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.