Bernays Propaganda – My Personal Holiday

Bernays Propaganda - My Personal Holiday

Bernays Propaganda – My Personal Holiday

2010, Moonlee Records

Včasih dobim občutek, da je za nek »underground« bend ključna vztrajnost, predanost, samozavest, švic, borba, potrpljenje. In pa seveda prepričljivost na živih koncertih. Človek seveda ne potrebuje blazno daljnovidnih sposobnosti za ugotovitev, da večina skupin s prevelikimi apetiti prehitro obupa ali pa si nekega »preboja« na tuje odre niti ne želi. »Ker bomo v minusu.« Na srečo pa obstajajo tudi drugi, ki rinejo z glavo skozi zid: daljše turneje, neprestano igranje za »male pare«, problemi na mejah, pokvarjeni kombiji, ukradena oprema … Makedonci, naši bratje z daljnega juga, premorejo prav tak bend. Člani Bernays Propaganda so stalno na poti, ves čas »v muvingu«. Po bolj ali manj hardkorovski preteklosti so se z novo skupino nekako omehčali, a le v muziciranju. Ideje, stališča in kritike tega gnilega sveta so dodobra razgalili že v besedilih na prvencu Happiness Machines, letos pa so z Moonleejevo pomočjo lansirali nov izdelek, My Personal Holiday.

S parolo »sistem je treba uničiti od znotraj«, če nekoliko karikiramo, tudi na drugi plošči BP zvenijo presenetljivo dostopno in neobremenjeno, celo plesno. Skladbe so na zunaj v večini primerov lahkotne in melodične, močno našpičen bas boben pa na celoten zvok deluje izredno diskoidno. Klofuta, ki jo »sistemu« dajejo BP, se torej skriva v besedilih in sporočilih, ki jih, zanimivo in pohvalno, podajajo v domačem jeziku – mimogrede, v knjižici so besedila prevedena v angleščino. Kontrast »hedonistično« modernega disko panka in omenjenih kritičnih besedil na drugi strani Bernays Propagandi dodaja nekaj ostrine, ki sicer ob bežnem flirtu s ploščo ni tako očitna. Resnična dodana vrednost BP se skriva v izredno zanimivem vokalu, ki sem ga omenil že v recenziji prve plošče. Kristina se izraža dovolj posebno in prodorno, da dejansko paradira tekom celotne plošče, a na srečo njen vokal nikakor ne izpade kot bleda kopija katere od protagonistk sodobnega novega vala, a la Beth Ditto. Kristina tudi na My Personal Holiday kar nekoliko zasenči ostale člane, ki jim prevečkrat zmanjka domišljije za kakršenkoli presežek. S tipično plesnim ritmom ter melodično / minimalistično kitaro se pesmi kar ponujajo za setlisto kakšne od zabav »današnje uporniške mladine«. Morda se vse skupaj sliši skrajno kritično, a dozdeva se mi, da je glasba v primeru BP pravzaprav v drugem planu: za statementi, parolami, vzkliki, idejami. Kot da glasba služi le kot začimba, ki ne sme zakrivati ali preseči moči idej in pljunkov civilizaciji, ki jih bruhajo Makedonci. Če sem podobne očitke privlekel na dan že na debi albumu, žal tudi tokrat ne morem mimo: za občutek še bolj prečiščena produkcija in močno izpostavljen »kick« BP nikakor ne dajejo prepotrebne pristnosti, ki bi si jo za skupino s tako močno izraženim kritičnim pogledom vsekakor želel. Glasbeno na sledi otoški noriji kitarskih reciklaž bolj ali manj oddaljene preteklosti, ki dostikrat pomenijo zares ozko grlo inovativnosti in svežini, Bernays Propaganda v nekaterih pogledih ostajajo resnično povprečni.

BP je po mojem mnenju bend s precejšnjim potencialom, vsaj na račun izredne angažiranosti in trdega dela. Za njimi sta dve že dve dolgometražni plošči, ki pa (še) nista pomenili tiste stopničke višje, ki bi jih skupina z nekoliko večjim poudarkom na sami glasbi zagotovo lahko dosegla. Saj gre v končni fazi za glasbo, ne?

Peter Cerar

Povezani članki: