Zatulili z volkovi, preživeli in oživeli – Wolf Parade, Joensuu 1685, Vortex Magnolia

Vortex Magnolia

Vortex Magnolia

Ljubljana / Menza pri koritu
26. 5. 2010
Vstopnina: 15 / 18 €

Po fenomenalnem (ne, ne zlorabljam tega izraza) nastopu Sunset Rubdown v Menzi septembra lani se je v srca ljubiteljev kanadskih glasbenih navez naselilo tisto tiho, hinavsko upanje, da je le še vprašanje časa, kdaj bomo pod odrom Menze (še zdaleč ni vseeno, kje se tovrstne stvari odvijajo) čakali recimo na Handsome Furs … Mogoče Swan Lake … In morda, res morda, tudi Wolf Parade? In naj se stari pregovori ter reki slišijo še tako zguljeno in klišejsko in včasih že do konca trapasto, včasih drži – kdor čaka, dočaka. Seveda bi bilo bedasto reči, da so čudoviti koncerti, ki navdušijo te ali one poslušalce z izbranim okusom, stvar naključja in potrpežljivosti. Gre za čisto preprosto prizadevnost in vztrajnost organizatorjev, ki prepoznajo tudi želje in potrebe tistega dela publike, ki ne tripa na odslužene popevkarje iz te ali one preživete dobe. Ne govorim le o takozvani indie sceni, na račun prihajamo tudi ljubitelji vseh ostalih raznovrstnih žanrov. A o tem morda več ob kaki drugi priliki.

Sredin večer je sestavljala slovensko-skandinavska-kanadska glasbena linija. Na odru sta se najprej zvrstila Vortex Magnolia, tistim z nekaj raziskovalne žilice poznana tudi kot brata Lavrin iz godbe pod imenom We Can’t Sleep At Night. Kot je med nekaterimi obiskovalci zaokrožilo po koncertu, naj kitarist ne bi nastopal ravno na vrhuncu svojih moči, a tega ni bilo moč zaznati. Ob kombinaciji boben-kitara, ki se je obetala, so mi misli sicer (kot vedno) najprej nehote ušle k White Stripes in potem me ponavadi zmrazi, ker če se hočeš iti White Stripes, pač moraš nositi priimek White (pa naj bo pravi ali pa le umetniški okras). Na srečo sta Vortex Magnolia prepametna za kaj takega in očitno polna glasbenih idej, ki presegajo okvire WCSAN. Na odru sta tako nanizala nekaj poskočnic; če se je stvar pravilno vtisnila v spomin, potem sem v Menzo telebnila ravno sredi Take Time, njune skladbe, ki je v kompletu s še dvema na voljo tudi za brezplačen dolpoteg. Sama godba v Menzi je bila rahlo shizofrena; ravno prav bobnarsko razuzdana, bazirana na modernih in nekaterih malo manj modernih britanskih glasbenih izbruhih. Ravno prav kratko, ravno prav sladko in če se obeta kak izid albuma, ga bo pametno zagrabiti.

Od dveh klenih domačinov z vplivi glasbe iz različnih obdobij in zvrsti ter dovolj prepoznavnega lastnega izraza pa do zanimivih Fincev po imenu Joensuu 1685. Gre za dva brata s priimkom Joensuu in basista, ki z njima ni v sorodu, prav tako Joensuuja. Pomena cifre mi zaradi pomanjkljivega (ajde, neobstoječega) znanja finščine nekako ne uspe razvozlati, sicer pa to ni najpomembnejša stvar. Bolj pomembno je, kaj smo doživeli, čeprav je verjetno malokdo vedel, kaj naj sploh pričakuje. Skopi opisi so obljubljali nekaj v stilu psihadelično-nojzerskega rocka in kot ne pretirana oboževalka nojza in še malo manj zagreta fenica psihadelije, ki je sama sebi namen, sem najprej gledala malo postrani. Neupravičeno, kajti prav prijetno se je dalo utapljati v njihovem amalgamu pretiranega kitarskega zviranja, konstantnega basovskega ritma in zdaj umirjenih, že naslednji trenutek pa besnih bobnarskih vložkov. Če mene vprašate, je tista njihova shoegazerska drža popolnoma odveč, a tudi imidž nekaj šteje pri teh stvareh in trije fantje iz mrzlih krajev pravzaprav vse skupaj furajo zelo solidno, če odštejemo enega ali dva komada, ki sta z neko hillbilly noto popolnoma izstopala iz drugače precej bolj post-rockovsko razvlečene glasbene slike. S katero pa še vedno ni nič narobe.

Po Fincih pa še malo dlje, v obljubljeno deželo Kanado. Kdor se je imel fino na Sunset Rubdown, je nastop Wolf Parade enostavno moral pričakovati z velikim navdušenjem. Po vseh zapletih in prestavljanjem njihovega koncerta zato, da se ne bi dogajal na isti dan kot koncert Caspian (ki so kasneje bili tako ali tako odpovedani), se je zgodilo to, da se je njihov koncert imel udejanjiti na isti dan kot Florence And The Machine. In se je, na srečo pa je bil večer tako fino (premišljeno ali slučajno, to sedaj sploh ni pomembno) natempiran s strani organizatorjev obeh koncertov, da so tisti razdvojeni po tem, ko je Florence odpela svoje, lahko na hitro pridrveli v Menzo še na kanadske trubadurje. Vem, pravim trubadurje in sedaj se mi kdo smeje, a vendarle, ni tako mimo. Njihova lirika je na trenutke prav po čudaško romantična, če jo za tako vzamete in lepota Wolf Parade in njihovega glasbenega izraza je med drugim ravno v tem, da si lahko vse skupaj predstavljate čisto po svoje, pa se ne bo nihče vtikal v to. Kako smo si stvar predstavljali ob sredo nekaj čez enajsto večerno uro? Ja, vsak zase kakopak (čeprav smo poskakovali v skupnem ritmu), na odru pa so se znašli člani benda, instrumente naštelali na pravi zvok in že smo bili z You Are A Runner And I Am My Father’s Son pahnjeni v še eno nepozabno glasbeno izkušnjo te sezone. Razbijam si glavo, kako opisati neopisljivo. Saj vem, najlažje je reči: "To je treba doživeti." A to drži. Stvari so preprosto bile na mestu: ritemska sekcija energična, a kljub temu dovolj v ozadju, da ne izvaja neke dominance, ki bi bila sama sebi namen, Spencer lepo porejen za svojimi klaviaturami, kitarist in pevec Dan Boeckner v pravi štimungi s svojo kitaro, tu enostavno ne more iti nič narobe. Tako se človeku potem zgodi, da ob perfektni setlisti pozabi na uro, na diplomo, ki se (šokantno!) po enem letu in pol še vedno ni napisala sama, ter tudi na vse ostale bedastoče tega sveta in se raje dvakrat ali trikrat preznoji do gat ob najboljši glasbeni podlagi, ki jo je sploh možno imeti.

Ko sem ob neki skorajda solidni nočni uri odvozljala svoje kolo z verige, ki ga brani pred tatovi in ostalimi nepridipravi, sem si lahko ponavljala le še parafrazirano kitico iz We Built Another World: "I’ve had a good, good time tonight." Pri tem sem vztrajala tudi, ko mi je sredi poti do doma kolo po dolgotrajnih stiskah razpadlo in sem ga domov črno zašmiranih rok privlekla v treh kosih. Po takšnem koncertu se vse ostalo početje zdi preveč banalno, da bi se človek z njim zares obremenjeval naslednijh nekaj dni. Perfekcija v najboljšem možnem smislu.

Tekst: Nina Hlebec

Foto: Matjaž Jaušovec

Wolf Parade – California Dreamer

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.