Zaključek Festivala pomladi v Kinu Šiška

liebezeit_friedman_05

Ljubljana / Kino Šiška
20. 05. 2010

Zaključni koncert letošnjega Festivala pomladi je pravzaprav otvorila Alenka Godec. Na vrtu bližnjega kafiča je imela nastop in obiskovalci pred Kinom Šiška smo bili hočeš nočeš udeleženi. Nemara lahko pustim ob strani kvalitete nastopa. Več ko simpatično je bilo že njegovo dejstvo. Vendarle je bil iz vseh strani obdan s šiškarsko betonsko monotonijo, in brez KŠ kot neke vrste dogajalnega katalizatorja tega dela Ljubljane, se verjetno ne bi zgodil. Tako pa se je spillover efekt KŠja sinergično vrnil k viru in prav lepo ozvočil čakanje na začetek minifestivala, ki se je nameraval zgoditi in ki verjetno ni predvidel tovrstnih intervencij s slovenskimi zimzeleni.

Sicer pa so se tovrstni dogodki s po več (elektronskimi) koncerti do danes že nekajkrat ponovili v Kinu Šiška. Res je, da jim je manjkala Alenka Godec – a tudi izvzemši njo je bil tokratni verjetno najboljši v sezoni. Ta se počasi zaključuje in počasi se lahko poda kako pavšalno oceno prvega leta obratovanja Kina Šiške. Če sem zelo splošen, je ocena gladko odlično. Če bi se spustil malo nižje, bi seveda lahko našel nemalo manj odličnih momentov in perspektiv, a verjetno se lahko večino postavi na skupni imenovalec prvega leta delovanja.

En manj odličnih momentov je bil prezenten tudi tokrat, in sicer sopostavitev oz. vrstni red muzik na takšne sestavljene večere. Z debitantskim nastopom sta namreč začela zelo živahna (in hipotetično precej plesna) mladca pod imenom lo-hi-fi, ki nikakor nista pustila primerne podlage za neprimerno bolj umirjen nastop Mire Calix. Njenemu duetu s čelistom Oliverjem Coatesom je sicer bolj koherentno sledil še duet Jakija Liebezeita ter Burnta Friedmana, a po zaključku njunega nastopa se selitev v spodnjo dvorano spet ni posrečila najbolje. Dolgoročno nameravano se naj bi taka nadaljevanja noči s tujim DJem verjetno sprevrgla v živahen žur in nemara pijančevanje, a zaenkrat zadeva izpade bolj kot zmedeno postopanje po preveliki Katedrali oz. po prebeli Komuni (to sta namreč imeni za dvorani, v katerih KŠ ponuja svoj glasbeni program).

A pojdimo lepo po vrsti. Dvojec lo-hi-fi je bil pravzaprav presežek. Ne rečem, bila sta predvidljiva in klišejska ko sam hudir, in od preveč znanih glasbenih matric duba, nujazza, downtempa, disca, abstraktnih ritmov in še česa sem vmes pobegnil na dvorišče Kina. A v luči mladosti dvojca je to irelevantno. Kar se je videlo in slišalo, je bilo več kot solidno. Bilo je suvereno, bilo je sproščeno in nepretenciozno, in večino časa še izredno groovy in plesno. Že omenjene matrice se niso lomile v diletantsko posnemanje, marveč žal le v premalo iskrivo reprodukcijo. Tudi sama odrska prezenca je bila tako simpatično živa in neprisiljena, da je ta dvojec z odbijajočim imenom morda ena perspektivnejših elektronskih nastopov iz naših logov. Kar še manjka, je le nekaj drznejša in mnogo bolj avtorsko obarvana muzika, ki po možnosti ne bo zašla iz izvorno začrtanega disko konteksta.

No, disko kontekst je v sledečem nastopu povsem umanjkal. Nastopila je Warpova protežiranka Mira Calix, ki je na tej založbi najprej delala kot PR, a je čez čas postala tudi en zanimivejših in čez še nekaj časa nekam neizkoriščenih potencialov. Kot trivio naj omenim, da je žena enega od članov dvojca Autechre, ki sta nedavno prav tako in nekaj manj anemično nastopila v isti dvorani. Spremljal jo je čelist in član orkestra London Sinfonieta Oliver Coates, in spočetka sta bili pravzaprav precej obetavna. Ona je malo cvrčala in pokljala, on pa je čez nanašal drobce melodičnih fraz ali atmosferskih droniranj. V ozadju sta kot vizualizacije imela nekakšne posnetke zlaganja poljskih trav ter risanja, in kmalu si zapazil koncept, ki naj bi bil nek gladek prehod analognega v digitalno oz. digitalna obdelava analogne materije. Tako je v drugem komadu Mira čelistu sproti vračala njegove rahlo modificirane motive, na katere je on spet gradil druge. Večkrat je prav tako vnesla razne terenske posnetke, katerih se poslužuje že svojo celo glasbeno pot in izključno iz njih je naredila tudi omembe vreden komadič Nunu. A žal se dvojec ni uspeval konsistentno usklajevati. Čelist se pogosto ni znal (ali hotel) vključevati, vse prevečkrat je interveniral s preveč subtilnimi (bolj rečeno, nesamozavestnimi) linijami, vse ostalo pa je bilo za povrh kanec kičasto in zelo jasno je bilo, da Coates očividno ni narejen za improvizatorja. Pa tudi, da uspešna improvizacijo niti za Calixovo ni samoumevna in da so posamezni komadi žal ostali pri nastavkih, ki se navkljub razvlečenosti niso uspeli razv iti. Do neke mere jih je reševal nežen in Calixovi specifičen zvok, nekakšna mehka ritmika, ki se ji nikamor ne mudi in bi z nekaj manj konvencionalnimi prijemi in več strukturne kompleksnosti lahko funkcionirala neprimerno bolje od prikazanega. Bilo je luštno, in nikakor ne slabo. A žal res benigno in predaleč stran od horizontov, ki so se vendarle nakazovali.

Ravno obratno je bilo s sledečim dvojcem. Za Jakija Liebezeita sem resda šele na mestu dogodka izvedel, da je pravzaprav bobnar iz vunzemeljskih krautrockerjev Can iz sedemdesetih, a vseeno sem ga skupaj z elektrončkarjem Burntom Friedmanom doma že na hitro preletel, in prav posebnih pričakovanj o horizontih nisem gojil. Sprva jih niti nisem zaznal; repetitivno bobnanje Liebezeita je bilo nadležno točno, poleg tega pa do half man/half machine pristopa nisem gojil posebnih simpatij in sprva ga je reševal predvsem intriganten retro zvok Friedmanovega nadgrajevnja. Spominjala sta na kak italo disco iz sedemdesetih ter osemdesetih in po malem na muziko igric na gameboyu. Kako, da me je takšna reč tako kaptivirala, mi pravzaprav ni bilo jasno do tretjega komada, ko sem vendarle zapazil neverjetno dinamičnost in kompleksnost, ki se je dogajala znotraj Liebezeitovih repeticij. Še kak komad dlje je trajalo, da sem sploh začel slediti razvejanosti, ki se je v vsakem komadu znova porodila iz osnovne melodične matrice Friedmana. A še preden sem ju preveč zapopadel, sem se stopil s hipnotičnim zvokom dvojca in se le prepustil izgubljanju v domišljenih kompozicijah Friedmana ter drobnih in obenem tako udarnih mikrodogajanjih v Liebezeitovem ritmu. Bučne zahteve občinstva so njun nastop podaljšale do prav solidne dolžine, in ko sem po koncu tokratnega elektronskega stopil iz KŠ, enkrat za spremembo nisem čutil nikakršne skepse. Celoten nastop je nikjer ni hranil. Ni bil prisiljen in hkrati ne preveč sproščen: bil je prav enoznačno odličen in več ko vreden tako Alenke Godec za uvod kot iritantne drhali med nastopom Calixove. In v dneh po tem zadnjem delu Festivala pomladi se je ta končno spet vrnila.

Tekst: Anže Zorman
Foto: David Potočnik

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.