Velikani metala v Zagrebu

foto: Tomislav Capan / muzika.hr

foto: Tomislav Capan / muzika.hr

Zagreb / Hipodrom
16. 05. 2010

Ko sem se peljal v Zagreb, sem se kar malo tolažil in si dopovedoval "sej bo nehalo deževati, če pa ne bo, bomo že kako, sej gremo na Metallico in je konec koncev čisto vseeno, kaksno bo vreme … pa čeprav bi bilo fajn, če bi bilo vsaj suho" … Pa o fajn koncertih na prostem ob fajn vremenu kdaj drugič. Naj vam tokrat raje zaupam, kako super je lahko na koncertu v fajn neugodnih razmerah.

Že ko sem se pripeljal na ogromno parkirišče zagrebškega hipodroma, se je v zraku čutilo, da se ima zgoditi nekaj veikega, česar tudi slabo vreme ne bo pokvarilo. Iz odprtih avtomobilov žagajoči rifi 100 in enega metal banda (seveda največ starih klasik banda večera), pa napaljeni fani, največ iz dežel nekdanje skupne republike, v popolnih bojnih opremah (črne majice Metallice, črne ozke hlače, obvezno pivo, pelerine, tudi take improvizirane iz vrečk, pa še kaj se je našlo …). Gruljenje in prepevanje vseh možnih komadov ter vse prej našteto, podprto z veliko smeha in dobre volje, je odganjalo dež proč, pa čeprav le v mislih. Vstop na hipodrom je prinesel soočenje z biti moker ali biti še bolj moker in – blaten. Dobro (dvojno) varovano prizorišče in velik open air oder, visok kakšnih 10 metrov je obetal glasen koncert. Moram priznati, da je za ogrevanje zelo solidno poskrbela druga predskupina z danskimi koreninami Volbeat. Za približno pol ure dolgim premorom je 30 tisočglavo množico zbudila uvertura oz. intro The Exstacy Of Gold, ki vedno napoveduje, da se bodo zdaj zdaj na odru pojavili člani Metallice, bilo je le vprašanje, kateri uvodni rif bo preglasil konec omenjenega intra. Creeping Death je bžzkone presenetil in pognal kri po žilah vsem najzvestejšim fanom, pa tudi vsem ostalim, saj je bilo nekako pričakovati, da bo prvi komad promoviral njihov zadnji album oziroma njihovo aktualno turnejo World Magnetic Tour. Sledil je legendarni From Whom The Bells Tolls, pa odlični Ride The Lightning, ki ga dolga leta sploh niso igrali v živo. Ta uvod v koncert me je spominjal na koncert iz Munchna leta 1996, ko so kljub takrat novi plošči (Load) in očitkom, da so se po njihovi najbolj uspesni plošči (Black Album) pomehkužili, igrali v glavnem stare komade, le dva nova. Ta še vedno živ spomin je prekinil udarni Fuel, ki je danes kljub vsemu zelo dobro sprejet komad. Akustična kitara na zgornjem delu odra (ta je bil namreč v dveh nivojih, opremljen s tremi velikimi video zidovi) je napovedovala dve možnosti za nadaljevanje. Za Nothing Else Matters je bilo nekako prekmalu, za Fade To Black pa ravno prav! Na vrsto je le prišla tudi nova plošča in za razliko od prej omenjenega koncerta iz Munchna tokrat predstavljena s štirimi komadi, po naslednjem vrstnem redu: That Was Just Your Life, The End Of The Line, The Day That Never Comes, Broken Beat And Scarred. Krajšo pavzo je preskočil Kirk z odličnim solom, ki je prešel v prej prvo omenjeno balado, torej Nothing Else Matters. Zaključek rednega dela koncerta je prikoval železni repertoar: Sad But True, Master Of Puppets, Battery, One in Enter Sandman. Publika je norela, tudi tista v blatu!

Bis je prinesel poslastico za vse najbolj zveste fane. Am I Evil, Hit The Lights in Seek And Destroy so razgreli do kosti premočeno publiko, ki je z glasnim petjem in slamanjem bandu p(d)okazala hvaležnost, vsesplošno odobravanje in podporo. Zasedba se je vidno ganjena še nekaj časa zadržala na odru, razdelila vse, kar se je dalo razdeliti (trzalice, palčke, set listo, …) med fane ter ob vseh zahvalah in pohvalah obljubila, da se bo se vrnila oziroma You really kick ass Zagreb, we promise we’ll come back really fuckin’ soon!

Dobili smo torej edega boljših koncertov Metallice, zagotovo mnogo boljšega od tistega pred leti v Ljubljani, čeprav je bilo nekajkrat zaznati, da je malo zmanjkalo kakšne kitare, kar gre pripisati slabi električni oskrbi oziroma dežju, ki je dobesedno namakal efekte in kable na odru. Sicer pa odlična vidljivost na odrsko dogajanje (trije veliki video zidovi), dober show (ognjemeti, plameni, animacija), skrbno izbrani, zelo dobro odigrani in odpeti (pohvale Jamesu) komadi, stalna komunikacija s publiko in obljuba, da se zopet vrnejo ne morejo pustiti ravnodušnih fanov. Prav zaradi tega ima band razprodanih večino koncertov ne samo po Evropi, temveč tudi drugod po svetu – so pač še vedno velikani heavy metala!

Nejc Vernik

 

Sad But True

 

Seek and Destroy

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.