Svirajte nešto meksićko – Los Lobos v zagrebškem Boogaloo clubu

LosLobos_130510_02

Zagreb / Boogaloo
13. 05. 2010

Los Lobos so bend ki ga bolj redki poznajo, a skorajda vsi prepoznajo. Naj povem drugače – ko sem se kak teden pred dogodkom malce bahal, da grem na Los Lobose, so me prisotno malce zbegano spraševali na kaj Los da grem, ko pa sem jim zavrtel tisto nepogrešljivo La Bambo ali pa Cancion del Mariachi, pa so se čela prisotnim zjasnila in ustnice raztegnile v tisti "Aaaa, to pa poznam…" Čeprav ne ravno vesoljno prepoznaven bend, so se duhovni nasledniki Richiea Valense v zadnjih treh desetletjih neizbrisno zapisali tudi v našo kulturno podzavest, iz katere tu in tam čisto nenamenoma izbruhnejo kake popevčice, ki pa jih ne znamo čisto dobro popredalčkati. Spričo kultnega statusa benda in zadnjih dveh albumov, ki so jih izdali, rahlo nenavadne malce psihedelično obarvane The Town and the City in zabavne zbirke godbe iz Disneyevih studijev namočene v tekilo Los Lobos goes Disney, sem pričakoval, da nam bodo volkci v Zagrebu podarili en tak večer rahlo drugačne muzike, ki ga bo kar malce težko pozabiti in bo še lep čas odzvanjal po možganskih vijugah. A, moram priznati, pričakovanja so malce presegla končni rezultat.

Da ne ovinkarim – Lobosi so prikazali čisto solidno svirko, a na žalost je bilo to tudi največ, kar smo dobili. Vem, fantje niso več mladi in kinetičnost Micka Jaggerja je težko vzdrževati tudi najstnikom, a vseeno sem pričakoval in si želel nekaj več žara in energije, ki jo njihovi studijski izdelki kljub vsemu izžarevajo. Ne vem, morda nisem ravno pravičen in fante morda muči domotožje, utrujenost ali pa kaka druga tegoba in je bilo to, kar smo ujeli, res tisto največ, kar so sposobni iztisniti iz sebe, ampak tisti črviček, da smo njihove najsvetlejše trenutke na koncertnih odrih na žalost zamudili, noče in noče prenehati glodati po duši. Se pa lahko potolažim s tem, da po drugi strani koncerta ne morem uvrstiti v tisto kategorijo monotonih nastopov, kjer je začetek težko ločiti od konca in kjer se godba vleče kot čreva, na katera bi najraje kar takoj pozabil. Nastop so pričeli v čisto spodobni poprock maniri, se preko bluesa, ki so ga stopnjevali v tex-mex tempo ter malce vlekli na najboljše čase ZZ Topov, pripeljali v čisto mehiško obarvano čago s sombrerastimi trobentači na odru in Davidom Hidalgom z bandoneonom v rokah. Na žalost sem potem zaradi vse neuporabne mehanizacije krog mene in koncertnim navdušencem ne ravno prijaznega voznega reda železnic kmalu moral zopet nazaj v EU in res ne vem v kaki različici, če sploh je prisotne doletela verjetno kot posladek na koncu tudi tako težko pričakovana La Bamba, ki so jo nekateri prisotni želeli slišati že v samem štartu. Bi bil pa presenečen, če bi jo kot njihov največji hit gladko pozabili, pa tudi sam koncert je šel v smeri vse večje intenzivnosti, tako da sem malce grenak priokus utrujenosti materiala pridobil čisto neupravičeno. A na žalost, kot sem že omenil, so me vse druge oblike transporta pustile na cedilu, tako da sem namesto zaključka koncerta poslušal ne ravno posrečene opazke hrvaške policajke, kako čisto premalo potujem, ker v pasošu nimam gore žigov. Jebiga, bejba, na zahodu imamo pač igre brez meja.

Kakorkoli že, Lobosi so pred polnim Boogaloojem, ki je, za vse, ki še niste bili tam (tudi sam sem bil prvič) nekako podobnih proporcev kot Kino Šiška, le da so nas Šiškarji malce razvadili z dobrim ozvočenjem, a po drugi strani so v Zagrebu lučkarji s četrtino arzenala, ki ga premorejo v Šiški, ustvarili fotografom prijazno atmosfero, prikazali čisto prijetno predstavo, ki je navdušila prisotno občestvo, a je bila za njihov pedigre in za moj okus le malce prešvohotnega dosega. Se mi pa vseeno zdi malce nenavadno, kako so Lobosi tako zlahka obšli naše koncertne odre, nenazadnje bi lahko nekaj kart prodali tudi četici Hrvatov, ki so postopali pred vhodom, ki so od prisotnih poskušali dobiti kako odvečno karto. Morda pa bomo vedeli za prihodnjič kako in kaj …

Tekst in foto: Uroš Škrjanc

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.