Pennywise – Življenje živimo, kakor nam paše in če komu to ni všeč – fuck off!

Fletcher Dragge

Fletcher Dragge

Na sceni že preko dvajset let. Cel kup albumov, smrt v bendu, nato lansko leto odhod pevca. Vse to jih je zaznamovalo, a nikakor uničilo. Pennywise so nazaj, še vedo glasni, še vedno polni energije. Prekaljeni mački, ki so na videz robustni, a ko jih spoznaš, so pravi pravcati medvedki. Velik bend, ki ostaja na tleh. Punk rock pri njih ne misli umreti. Uspeli smo se srečati z kitaristom Fletcherjem in v klimatiziranem avtobusu izmenjali kar nekaj besed. Nato se je na vratih avtobusa pojavil njihov novi pevec Zoli Téglás (Ignite) in nas povabil na domače hruškovo žganje in vegetarijansko kosilo, ki se je peklo v back stageu. Bend, ki se ne skriva za goro varnostnikov, bend, ki hoče imeti oboževalce zraven sebe in čutiti njihovo energijo. Kakor pravijo, zaradi oboževalcev so tu in zagotovo ne mislijo nehati. Občudovanja vredno! Omeniti pa moramo še pohvalo s strani Zolija glede Elvis Jacksonov in Multiballov.

Končno ste nazaj na turneji, za koliko časa?

Fletcher: Narediti mislimo tam okoli dvajset koncertov, vse skupaj bo trajalo kakšen mesec. Vedno radi pridemo v Evropo. Včeraj smo prvič igrali v Budimpešti. Sedaj ko Jima ni več, je za nas v bistvu mnogo lažje, kajti Jim nekako ni hotel hoditi na turneje, ni hotel biti stran od družine. Medtem ko Zoli obožuje turneje. Zaradi Jimovega mišljenja nismo mogli obiskati mnogo krajev, npr Madžarske, Rusije, Grčije, Mehike, Kitajske – vse te dežele smo hoteli spoznati, vendar je Jim vedno govoril ne, seveda ga nismo mogli prisiliti, da bi šel in tako smo morali večkrat okrniti naše turneje.

Jim se je pač odločil, da se ne gre več. Je bil Zoli naravna izbira oz. zamenjava za njega?

Fletcher: Vedeli smo, da je dober pevec, všeč nam je bil tudi kot oseba, skupaj smo že bili po turnejah z Ignite. Zato smo ga prosili, če bi lahko zapolnil par koncertov, ker so bili že napovedani in ne bi bilo pošteno, da jih zaradi Jimovega odhoda odpovemo. Vendar smo imeli v mislih, da vseeno preizkusimo še nekaj pevcev, ki bi stalno nadomestili Jima. Tako smo preposlušali kar nekaj pevcev, med njimi tudi pevca od Authority Zero (Jason Devore), ki se je zelo izkazal, poslušali smo tudi Jasona Navarra iz The Suicide Machines, Efrema Schulza iz Death By Stereo, Jasona Cruza iz Strung Out. Med njimi je bilo tudi cel kup nepoznanih pevcev, ki so nam poslali svoje posnetke. Mislim, da smo preposlušali preko sto ljudi in večina jih je bila res dobrih. Zoli pa je vseeno imel nekaj več, ima svoj stil … in tako je postal naša izbira.

Kakšni pa so bili odzivi oboževalcev? Veliko jih je najbrž bilo presenečenih, da Jim odhaja, najbrž niso vedeli, kaj se bo zgodilo s bendom, kako se bo Zoli obnesel …

Fletcher: Dobili smo cel kup mešanih mnenj, kot so npr., da Pennywise ne obstaja več, da smo ničle brez Jima … pač to so bili ljudje, ki so mislili, da je pevec heroj v bendu. Vendar Pennywise ni samo pevec, smo ekipa, vsak ima pravico do glasu, vsi smo soudeleženi pri ustvarjanju glasbe. Nihče noče izgubiti pevca, njega se nenazadnje tudi najtežje nadomestiti. Pennywise pa ni le ena oseba, smo vsi. Bistvo so oboževalci, glasba in kaj sporočamo. Četudi Jim noče več ustvarjati z nami, to ne pomeni, da bomo nehali igrati Bro Hym, to je zame nesmiselno. Nihče ni bil vesel, ko je Jim odšel, ampak ta odhod nam je odprl tudi nova vrata.

Omenil si sporočilo. Na sceni ste že dvajset let, se je to sporočilo spreminjalo v vseh teh letih vašega obstoja?

Fletcher: Malo se je spreminjalo. Ko pišemo komad, nas ponavadi spremlja dogajanje, ki se takrat dogaja v nas ali okoli nas. Osebno mislim, da je bilo v začetku sporočilo bolj v smislu kako rešiti osebne stvari – nekaj je narobe, kako to rešiti … živeti za današnji dan … pravila, ki si jih sami naredimo. Ko je umrl Jason, je šel Jimi bolj v politične, bolj težke stvari, usmeril se je bolj v anti republikanske vode, vedno je bil jezen. Ok, saj je prav, da si jezen na vlado, vsi smo. Vendar so stvari vseeno šle malce predaleč, oboževalci so se začeli pritoževati, da smo preveč politično usmerjeni. Osebno bi se jaz oz. se vračam na bolj osebno, socialno politiko – bolj v smeri, kako popraviti svet, kot samo pljuvati po raznih imenih … rad bi se vrnil vase.

Ste ravno pri snemanju novega materiala. Ste se že vrnili na bolj osebne stvari?

Fletcher: Besedila so ponavadi zadnja na vrsti, najprej je na vrsti instrumental. Ravno delamo na komadu z besedilom Tomorrow, tomorrow, our day will come and the world will be ours, ki govori o tem, da se ljudje združijo in dajo svoj glas. Mislim, da bodo ljudje zelo presenečeni.

Mogoče že v mislih datum izida?

Fletcher: Razmišljali smo, da bi izdali album do konca leta, vendar ne morem nič reči. Ta album je zelo pomemben za nas. Kajti dokazati moramo oboževalcem in poslušalcem, da smo še vedno tu, četudi ni Jima v skupini. Dobivamo pa že zdaj mnenja, da smo še vedno stari Pennywisi. Nenazadnje igramo komade, ki jih z Jimom nismo nikoli – nekateri komadi so bili preveč za Jimov glas, Zoli pa jih zdaj zapoje z lahkoto. Vesel sem, da končno lahko igramo več. Malce se bojim, da vsi čakajo na izid albuma z nožem v rokah. Če bi slišal, da Greg Graffin ni več v Bad Religion, bi kupil nov album, samo da ga vržem skozi okno, nekako tako se najbrž počutijo ljudje – če ni več tvojega priljubljenega pevca, če tvoj bend ni več enak, si jezen … Zato se moramo potruditi za dober album, Jim je bil krasen pisec, zato imamo še kar nekaj dela.

Znova pri Epitaph založbi?

Fletcher: Seveda, se ravno dogovarjamo z njimi. Pri njih smo že toliko časa, zadovoljni smo z drug drugimi, smo velika družina.

Vendar zadnji album Reason to Believe (2008) ni izšel klasično le preko Epitapha, posredi je bil myspace …

Fletcher: Glasba je prišla do določene točke … ljudje ne kupujejo več plošč, glasba je zaradi interneta zastonj. Torej, kaj lahko naredimo za oboževalce, ki so z nami že ves ta čas, kaj lahko naredimo za morebitne nove poslušalce, kako lahko dosežemo več ljudi in jim posredujemo naše sporočilo? Dajmo jim album zastonj! In zadeva je uspela. Vse za naše oboževalce. Sicer finančno gledano je bila mogoče slaba poteza. Toda narediti smo hoteli nekaj drugačnega.

Na sceni ste že dvajset let z minimalnimi spremembami (posredi je prišla smrt, sedaj ste zamenjali pevca), drugih kadrovskih sprememb pa ni bilo. Kako vam je uspelo?

Fletcher: Mislim, da so nas najbolj držali skupaj oboževalci, ker nas konstantno opominjajo, zakaj smo tukaj. Brez oboževalcev smo nič. Poznam cel kup bendov, ko takoj ko postanejo slavni, dvignejo cene vstopnic, cene majic, cd-jev … Obstaja samo še denar, denar, denar, boljši avtobusi, cel kup varnostnikov in vse to plačajo oboževalci. Vse to je zame navadno sranje. Mi hočemo ostati le štiri osebe, ki igramo glasbo in smo hvaležni vsem. Mislim, da je to eden od temeljev našega dolgoletnega obstoja – oboževalci so številka ena, ter spoštovanje ljudi okoli sebe, da znamo reči hvala … V bendu smo zelo demokratični, vsak ima svoj glas. Če se s čim nismo strinjali, smo glasovali. Zato je tudi Jim izjavil – ko so postali trije glasovi proti mojemu, ta situacija ni bila več zame primerna. Jim je pač hotel biti odgovoren za vse. V Pennywise pa smo vsi enakovredni, vsi imamo glas. Če pač Jim ni imel več srca v skupini, je bilo tako bolje za vse. Sledi svojemu srcu.

Ampak se vseeno v teh letih razmišljali o koncu skupine?

Fletcher: Ne, nikoli. Četudi je Jim kdaj rekel, da se ne gre več, nismo razmišljali o tem. To pač ljubimo. To je naša strast v življenju. Mislim, da če najdeš službo, ki te res veseli in lahko živiš od nje, je to nekaj najlepšega. To nas dela tudi tako pogumne, igrali bomo, dokler bomo lahko. Seveda ni lahko zamenjati pevca. Veliko bendov je spreminjalo postavo, pa so obstali in šli naprej; AC/DC, Black Flag, Van Halen … Kako lahko živimo brez Bro Hym??

Kako ste se sploh znašli skupaj?

Fletcher: Vsi smo igrali že prej v raznih malih punk rock bendih. Sredi osemdesetih so se stvari začele spreminjati, umirati, bendi so razpadali, založb, punk rock klubov ni bilo. Ponavadi smo hodili nekajkrat na teden na koncerte, nato pa se je zgodila ta tema. Tako sem sklenil sami narediti nekaj. Z bratom sva šla in spraznila garažo, poklical sem Jasona in začeli smo preigravati – to je bilo še pred Jimom. Jim je prišel malce kasneje, kajti prejšnji pevec je hotel pisati ljubezenske pesmi. Nato je prišel Byron. Sklenili smo, da bomo vztrajali in vztrajali in tako smo še tukaj. Četudi ljudje niso verjeli v nas in rekli, da smo sranje … Vsi so nas spraševali, zakaj punk rock? Misel nič se nam ne bo postavljalo na pot, je bila glavna, hočemo vztrajati! Ko je Jim rekel, da prenehajmo, sem ga vprašal zakaj? Jason bi hotel, da igramo Bro Hym in ne nehamo. Še vedno govorim vsem, ki hočejo igrati, igrajte, ne popustite, vztrajajte!

Pennywise, zakaj Pennywise? Ta klovn je za vse velika nočna mora …

Fletcher: Na začetku nismo hoteli tega imena, zdel se nam je neumen za punk rock. Nato pa smo šli malce natančno pogledat knjigo. In ugotovili kaj je bistvo knjige It, tega groznega klovna – vse se je vrtelo okoli tega, kaj je za posameznika najhujša nočna mora, kako se soočiti s tem in kako jo premagati. Takšen je tudi Pennywise, karkoli se že zgodi, stopili bomo skupaj in premagali to. Ne pustimo strahu, neodobravanju, depresiji zmagati. Najti pot, kako iti naprej. To je tudi sporočilo, ki ga hočemo dati ven in naprej.

Je pravi punk rock še živ ali je že prodan?

Fletcher: Nekaj skupin še dela tako, kot je treba. Toda o teh bendih se ne govori, ker niso komercialno uspešni. Punk rock je, ko npr. v dveh dneh posnameš 22 komadov. Če greš v studio za eno leto, zmečeš tisoče dolarjev za album – to zame ni punk rock. Punk rock je to, kar narediš iz njega. Zame nikoli ni bil to nek stil, ni bil v nekih dodatkih, je le v mojem odnosu. Lady Gaga je nekakšen punk rock, v čudnem prenesenem pomenu. Če ima nek mulc tetovažo, zelene lase in nekaj preigrava, to ni punk rock. Treba je gledati, kaj je za vsem tem, kakšen odnos ima oseba, bend, kako se obnašajo in kaj delajo. Vse gre preko glasbenega stila, kajti sam stil je bil izbrisan, zaradi vseh, ki so se pretvarjali, da so punk rock. Treba je izluščiti bistvo in to, kar ni zlagano, kar je originalno. Iskati je treba to, kričiti: Fuck you, naredil bom tako, kot jaz hočem! Ni treba, da se gre samo o glasbi. Punk rock je ideja.

Zakaj pa se to dogaja, lenoba poslušalcev?

Fletcher: Niti ni toliko lenoba. Kajti sedaj je vse dosegljivo na internetu. Moram reči, da je iTunes uničil veliko stvari. Kajti ljudem je odvzel album. Včasih si kupil album, ga poslušal v avtu in vedel vsako besedo, melodijo na tem albumu. Dobil si občutek celote. Zdaj pa si izbereš komad, ki ti je recimo ok, in celota se izgubi. Bendi se ne trudijo več za celoten občutek. Včasih je punk rock nekaj pomenil, z njim si hotel nekaj pokazati, dokazati. Nisi hotel biti le del sistema, bil si ponosen na to, kar si. Bil si del nečesa. Mogoče nekaj v smislu kot hipiji v šestdesetih. Hoteli smo peti in slišati resnične stvari – kaj je narobe v državi, policiji, korupcija …

Torej ste, kar ste in ste ponosni na to?

Fletcher: Točno tako. Ni se mi treba opravičevati in nihče mi ne bo govoril, kako in kaj. Življenje živimo, kakor nam paše in če komu to ni všeč – fuck off.

Mnogo ljudi hoče biti takšnih, kot so, vendar je družba tista, ki hoče diktirati. Kako naj ostanejo takšni, kot so?

Fletcher: Govoriti moraš s svojim srcem. Če hočeš nekaj povedati, povej. Če hočeš napisati knjigo, jo napiši. Če hočeš napisati pesem, jo napiši. Če hočeš biti novinar, bodi … Veliko načinov je, da pošlješ svoje sporočilo naprej. Nikoli ne dovolite, da nekdo vodi tvoje življenje, da govori, kako razmišljati, ne bodite roboti družbe. Ne sme te biti strah, drugače strah zavlada in živiš v strahu. Bodi to, kar si ali bodi robot!

Kakšen je občutek, biti del Pennywisov?

Zoli: Krasen! A je veliko pritiska. Nadomestiti Jima ni lahko. Peti njegove pesmi, jih peti pravilno. Moja dolžnost je biti odgovoren do oboževalcev, koncerti in moje petje mora biti perfektno. Šele potem se bom sprostil.

Je bilo povabilo zate presenečenje?

Zoli: Vedel sem, da bom njihov. Poznali smo se že od prej, petnajst let smo že skupaj po turnejah, razumemo se, vsi vemo, kaj hočemo in kam gremo.

So se oboževalci že oglasili in povedali svoje mnenje glede tebe?

Zoli: Bilo je kar nekaj odzivov v smislu, nisi mi všeč, a se vidimo na naslednjem koncertu. Večina ljudi ni vedelo, kaj naj pričakuje.

Je drugače igrati v Ameriki kot v Evropi?

Zoli: Okoli božiča smo igrali pred ogromno množico na Long Beach v Areni. Zunaj so bili zabodeni štirje posamezniki, prišlo je do dvanajstih spopadov, pretep na vsaki strani odra, eden od fantov, ki pomagajo bendu, si je zlomil nogo, ko je posredoval … pretep, pretep, pretep … Glasba je povsod enaka, razlika pa je v nasilnosti. Tukaj se hočejo ljudje imeti lepo, poslušati glasbo, skakati, to je vse. Nasilje je v Ameriki res grd fenomen.

Intervju: Branka Resnik
Foto: Uroš Škrjanc

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.