Nikki Louder – Alain I’m Sorry

Nikki Louder - Alain I'm Sorry

Nikki Louder – Alain I’m Sorry

2009, Cheap Tunes Records / Zavod Radio Študent

Nikki Louder so z izdajo svoje druge plošče Alain I’m Sorry zaključili lansko fertilno sezono založbe Cheap Tunes. Ni potrebno posebej poudarjati, da so ji bili bogovi naklonjeni ter zvezde mile. Kljub temu je bil album Nikki Louder presenečenje s strani omenjene založbe: Loudspeaker Alliance so me pozitivno presenetili z lepo oblikovanim prvencem, vendar vinilne izdaje vseeno nisem pričakoval (bodimo pošteni: ne gre samo za projekt Cheap Tunes-a, prisklednik je tudi Zavod RŠ). Odločno, pogumno, presenetljivo, verjetno nerentabilno, marsikdo se mogoče tudi vpraša o smiselnosti takšnega početja. Kakorkoli že, v vizualnem smislu je plošča torej všečna, človek bi hitro pomislil, da je bila posneta na kaki Hommovi puščavski seansi.

V oči pade očiten preskok od prvenca Silent Bird, tako v vizualnem kot zvočnem smislu. Vizualno direktivo smo na kratko že opisali, tihi ptič je odletel, zvočno pa bi ga lahko primerjali – pa dajmo – z Nirvano in izdajama Incesticide ter In Utero. Ok, Nirvano je po In Utero vzel vrag, ampak saj razumete poanto. Nikki Louder tokrat stresajo resen noise, v primerjavi s prvencem je zvok tokrat jasnejši, bolj kovinski in bolj oster. Bas se je pomaknil malce stran, posledično je zvok manj zabuhel, psihadelija ostaja (Honey I’m Ok). Verjetno jim je všeč Thurston Moore. Nam je pa všeč, da Nikki Louder kljub rohnenju v ozadju ohranjajo neko zatajeno melodiko, ki dela nekatere skladbe – verjeli ali ne – precej "catchy" (Mirrors, Mirrors). Nadalje se nam dopade, da kljub precej konsistentnem in jasno osnovanem, prepoznavnem zvoku, tu in tam malce eksperimentirajo: v prvi polovici plošče izstopa skladba The Air Around, še posebej če jo navežete na njej sledeči japan-noise-wanna-be – šala – inštrumental No Disco (For You, Silly Dancers). Če se pomikamo naprej, pridemo do mojih favoritov: že omenjena Mirrors, Mirros ter Sweet Are The Girls in Beijing; kul nam je tudi prehod iz slednje v Charity, People! Te skladbe prinašajo malce več pestrosti, tudi poguma, menjujejo se trenutki agresije ter apatije, skratka všečno, in zato je spodaj podpisanemu druga polovica plošče všečnejša.

Kljub temu ta zveni dobro v celoti. Nikki Louder na njej pokažejo izdelan karakter ter nakazujejo neko kontinuiteto in zaupanje v lastno delo.

Matjaž Jaušovec

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.