Niet – Trinajst

Niet - Trinajst

Niet – Trinajst

2010, RTV ZKP

Slovenci smo se na začetku devetdesetih let ujeli v bizarno časovno zanko, iz katere nikakor ne moremo uiti. Mislite, da ne? Samo poglejte, spet nam gre vse slabše, spet smo zapufani do grla in še dlje, spet smo vpeti v naddržavo, ki deluje na robu živčnega zloma, spet imamo demonstracije in dijake na ulici, spet se iz dneva v dan sprašujemo, kam in kako bo jutri … Aja, dobro, vozimo boljše avtomobile. In digitalne ure lahko kupimo za drobiž – Douglasu Adamsu bi prišlo na suho, če bi še živel. V to kardiovaskularno katastrofo slovenskega življa se nova plata legendarno-razpadlih-in-ponovno-vstalih Nietov lima kot slikice slovenskih fuzbalerjev v album FIFE. Pravzaprav lahko govorimo o Trinajstici kot o najboljšem albumu leta 1990. A zakaj leta 1990? Zato, ker Nieti na Trinajst zvenijo tako, kot bi morali zveneti leta 1990, in govorijo stvari, ki bi jih morali govoriti leta 1990. Ampak, ker se tako ali drugače kot mačke okrog vrele kaše še vedno vrtimo okrog leta 1990, je to čisto v redu, kajne?

Nieti so s Trinajstico sestavili en tak razgiban album, na katerem naletite tako na izbruhe besa nad vsem možnim, kot tudi umirjene sentiš trenutke, ki bi se znale zariti pod kožo širšemu publikumu, vmes pa pobarvajo tudi s kako večno temo revolucije, ljubezni in drog. Na radijskih valovih že valovi Dekle izza zamreženega okna, prav gotovo pa se bomo naposlušali tudi Belega prahu, ki ima resne možnosti za naziv poletnega hita ali pa vsaj alter poletnega hita, če jih Kingstoni ne bodo zasenčili s še kako tradicionalno poletno bizarno domislico. Vsekakor bo najbolje šla v ušesa odraščajoči in dozorevajoči publiki, tako da je še dobro, da so si za pevca vzeli Boruta Marolta, ki sicer ni kak vokalni čudež, zna pa s svojim robato-žametnim glasom dobro poudariti tako tiste bolj popizditične trenutke kot tudi kako romantično domislico, kot tisto o vonju prvih pomladnih trobentic. Pa še kak na pol zavaljen petdesetletnik bi bil v njegovi vlogi čisto nekredibilen, saj sama muzika Nietov ne premore kaj prida samoironije, kot recimo kaki Buldogi … Niete je potrebno pač vzeti zares. In če se lahko sprijaznite z Nieti, kakršne poznamo že iz osemdesetih, posebej po tistemu lepemu dnevu za smrt, potem se vam ne bo težko sprijazniti tudi s Trinajstico. Nieti po novem zvenijo preprosto povedano čisto po starem. Kakega eksperimenta nismo deležni, še neuničljivi Borut Činč je zopet med sodelujočimi, kar je čisto lepo in pravilno, saj bi bilo na njihovem prvem albumu poslušati nekaj drugačnega zelo nenavadno. Lahko bi rekli, da so se Nieti zares potrudili, da nam z novim materialom ponudijo to, kar so bili že včasih, preden so se zavili v molk. Zavemo se, da jih kar lep čas ni bilo na spregled, a hkrati so bili vedno tu, tako da Trinajstica zveni hkrati zelo sodobno in sveže kot tudi precej retro in zelo diši po osemdesetih. Po moje ima levji delež pri tem tudi izvrstni šesti član, že preje omenjeni Činč, pa tudi Maroltu je uspelo, kolikor mi je znano iz ljudskega izročila, zelo lepo zamenjati Habiča, a s tem, da ga bo pa predvsem zaradi njegove karizme zelo težko zamenjati za Habiča.

Dobro, oznako konceptualni album Trinajstica zdrži v tolikšni meri, kolikor je njihova muzika razpeta na zgodbo o pripovedovalcu, ki najprej doživi revolucijo, potem ljubezen in na koncu nekakšno družinsko tragedijo, tako da zadnji komad niti ni lepljenka ostalih komadov, ampak bolj flashback umirajočega. Konceptualnih albumov smo navajeni bolj kot eksperimente, čeprav so že tudi kaki Green Day dokazali, da to ni nujnost za pripovedovanje zgodb. Drugače pa se sami komadi ne navezujejo strogo na celoto, tako da jih brez posebne škode lahko vzamete izven konteksta. Bolj gre za pripoved zgodbe kot pa za kak koncept, kar je pri Nietih bolj primerno – navsezadnje imamo opravka s pozivi na revolucijo in rahlo nerodno bi bilo najprej zapeti celotno ploščo in šele potem zmetati par granitnih kock v šipe. Tako kot glasbeno tudi vsebinsko Nieti ne odstopajo od tistega, kar že poznamo – brezizhodnost, spremembe, kritika trenutnega, vprašanje ljubezni in (samo)destrukcija – teme, zaradi katerih jih bo prav gotovo posvojila srednješolska populacija, podane v takšni maniri, da se jih da lepo prepevati na kakem festivalu ob kaki flaši vina in predvidevam, da se bomo letošnje poletje Nietov lahko tudi nagledali, ne samo naposlušali, za Božička pa morda dobimo še DVD koncerta iz Križank. Morda pa imamo namesto eksperimenta v glasbenem smislu pred sabo eksperiment, kako kultni bend odklopiti z aparatur in ga obuditi k življenju. Če gremo po tej poti potem, gre tu za prvi korak na poti, ki lahko pripelje do uspešne reanimacije, kot tudi do ponavljanja starega in slišanega, s čimer pa Nieti na dolgi rok ne bodo preživeli. Kam gre njihova zgodba s tega ploščka, ni ravno jasno, tako da bo za kake resne življenjske znake potrebno še malce počakati.

Skratka, Nieti so sestavili čisto spodoben in speven album, ki bo vsekakor dobil svojo publiko in je nekakšen povzetek celotne njihove zgodovine, tako da če slučajno še niste slišali za njih, ne potrebujete The Best Of, da bi dojeli njihovo bistvo. Hkrati pa ostaja čista neznanka, kam bodo krenili po tem, ko bomo že dodobra prežvečili njihov izdelek in nam bodo že počasi polzeli iz kratkotrajnega spomina. Čeprav se tisto o času za akcijo in revolucijo in o času za pravico in resnico tako fino sliši. Vseeno pejte čim prej na pumpo po material za molotovke, bencin bo v torek verjetno spet dražji …

Uroš Škrjanc

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.