Nedeljska melanholija za nostalgične – Tindersticks in David Kitt

tindersticks_14

Ljubljana / Kino Šiška
9. 5. 2010
Vstopnina: 20 / 23 EUR
 

Včasih me ta ali oni zasači ravno med odhajanjem na koncert in, če gre za bitje radovedne narave, se pozanima, kako, kam in zakaj me dotičnega večera vodi pot. Vsaj v polovici primerov moj odgovor naleti na začudena ušesa, pri tistih potrpežljivih pa pridem na vrsto, da tu in tam pametujem glede izvajalcev in njihovih glasbenih občutij ter izrazja. Kot je najbolj smiselno, vsakdo najprej vpraša: „Ja, komu so pa kaj podobni?“ in pa: „A mi bodo všeč?“ Na tem mestu je človek vedno postavljen v zanimiv položaj, kajti v glasbi je mogoče slišati marsikaj, če jo človek posluša z vsemi čutili, ki v ta namen pridejo prav. Ko gre za tako večplastne glasbenike kot so Tindersticks, površno pojasnilo izgleda približno takole: „Hja, a misliš, da bi ti bil všeč Nick Cave v kombinaciji s pridihom Velvet Underground, jazza, countryja in podobne golazni?“ Če na tem mestu še vedno obstaja kakšna dilema, potem rečem le še: „To moraš doživeti v živo.“ Kljub temu, da je bila pretekli nedeljski večer tudi moj prvič za Tinderstickse.

Začelo se je sicer bolj minimalistično od zgoraj navedenega, površnega opisa, ki itak še zdaleč ne pove vsega, kar bi moral. Kot predskupina je nastopil one-man-band v obliki Davida Kitta, sicer tudi novega kitarista skupine, ki se je zadnja leta nekoliko kadrovsko preoblikovala. Točno kot kakšen Švicar je na odru zavzel svoje mesto s kitarama (električno in akustično) in manjšim naborom efektov s kompjuterja. Že ob vstopu v dvorano sem prvič po dolgem času na koncertu čisto instinktivno ugasnila telefon in se usedla na tla – po zgledu vseh ostalih, že prisotnih, duš. Vzdušje je bilo tako intimno in domačno, da bi se ugreznila v zemljo, če bi moj prastari telefon začel spuščati svoje skrajno nemoderne zvoke (edino take namreč zna). Kitt seveda ni prilezel kar izpod enega kamna, gre za preizkušenega glasbenika, ki je tokrat najprej nastopil z lastnimi, pretežno akustičnimi skladbami, zaigral pa je tudi melanholično (pač nedeljsko) varianto pesmi Teardrops (v originalu Womack & Womack) in zaključil še z eno izmed svojih skladb, pri kateri je poleg kitare uporabil tudi "efekt žice, ki bo vsak čas pregorela", ki je njegovo igranje kljub začetni skepsi zelo fino dopolnil. Tip od daleč in na hitro zaradi svojega folkovskega načina malo spominja na Boba Dylana, k temu vtisu pa nekaj pripomore tudi njegovo nerazumljivo besedičenje med posameznimi komadi, kar pa ne pomeni, da ni bil njegov nastop prav posrečen.

Po pavzi se je Kitt na odru pridružil ostalim šestim članom Tindersticksov, ki jih v teh krajih čakamo že vsaj zadnjih sedem, ali nekaj takega, let. Na oder niso prišli pompozno, prišli so mirno in nevpadljivo, prišli so tako kot bi sedem prijateljev z instrumenti prišlo k vam domov na nedeljski klepet. Bilo bi pravzaprav zelo čudno, če bi na oder prikorakali kaki nastopači, saj si je težko predstavljati, da bi to bil njihov način. Začeli so, kot se je spodobilo glede na napovedi in pričakovanja, s Falling Down the Mountain, prvo skladbo na istoimenskem zadnjem albumu, katerega tudi predstavljajo na svoji tokratni turneji. Nadaljevalo se je kar z naslednjo na albumu, Keep You Beautiful in če je publika po prvih dveh skladbah bila še nekoliko v krču, se je že pri tretji Sometimes It Hurts atmosfera razelektrila, domačno vzdušje, ki ga je pripravil že Kitt, se je zopet vzpostavilo in z le malo dobre volje in pripravljenosti se je dalo popolnoma prepustiti žametnemu baritonu pevca Stuarta Staplesa, ki se na odru počuti suvereno (čisto preprosto prekine koncert na začetku pesmi in reče: "I don’t usually wear this shit" ter si odpne rokave srajce, ki se mu zapletajo v kitaro) in v petje vloži vse, kar le more. Saj ne da so ostali glasbeniki iz benda ostali komurkoli kaj dolžni: vsi obvladajo vsaj svoj instrument, marsikateri izmed njih pa še katerega drugega za povrh. Staples sicer ni tipičen frontman, ki bi na odru zganjal kak grozen direndaj in tudi ostali iz skupine se obnašajo v skladu s tem. Pri tovrstni glasbi bi bilo kakšno razpredanje ali pretirana komunikacija s publiko meni osebno celo odveč, saj gre za zelo občuteno odpete skladbe in vsak v publiki se verjetno lahko na tak ali drugačen način poistoveti vsaj z nekaterimi izmed pretežno žalostnih zgodb. Brez odvečnih razlag. Rekla sem žalostnih zgodb, čeprav morda ni čisto tako – ne gre za klasične ljubezenske tragedije in jamrarije, bolj za nekakšno retrospektivo in nostalgijo brez obžalovanj. Zatorej tudi količina ljubezenskih parov na koncertu ni presenečala, morda je le vzbudila nekaj hrepenenja v tistih z momentalno samskim statusom. Po prvem delu, v katerem so predstavili vsaj polovico aktualnega albuma, smo seveda nedvoumno zahtevali bis, v katerem smo dobili še No Man In The World in skorajda optimistično poskočnico Can We Start Again. Tudi ta podaljšek nas še ni potolažil, zato so Tindersticks na oder dostojanstveno uleteli še tretjič, slišali smo še City Sickness, na koncu pa nas je Stuart domov poslal z Raindrops.

Tiho in (na srečo) precej potlačeno upanje po The Not Knowing in Another Night In je sicer ostalo neizpolnjeno, a celota je bila vseeno tako čudovita, da človek na razočaranje enostavno težko pomisli. In če sem imela že nekajkrat veliko za povedati o nekulturni publiki na koncertih, potem moram tokrat vse kritične besede vzeti nazaj in jih kar lepo požreti. Tako dobro se na koncertu že dolgo nisem počutila in imam upanje za ta svet, ko vidim mlado družino, ki nedeljski večer namesto gledanja tega ali onega podebiljenega televizijskega šova posveti Tindersticksom. In seveda: en velik "thank you" organizatorjem, ki tovrstne večere sploh omogočajo. 

Tekst: Nina Hlebec
Foto: Jurij Bizjak

 

 

 

 

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.