Mini jazz festival v Klubu CD

Mini jazz festival v Klubu CD

Mini jazz festival v Klubu CD

Ljubljana / CD / Klub CD
04. 05. 2010

Koncept tokratnega torka v Klubu CD se vnazaj zdi precej zaokrožen. Predstavili sta se dve zasedbi z druge strani luže – Igor Lumpert Trio ter Mike Reed’s People, Places & Things – in s tveganjem pretiranega poenostavljanja lahko vendarle rečem, da je šlo za eksemplarično prezentacijo aktualnih glasbenih scen oz. občutenj dveh osrednjih urbanih okolij ameriške jazzovske muzike. In četudi je vodja ene od zasedb saksofonist (sicer naše gore list), sta bili obe zasedbi pravzaprav primarno gnani v svoji ritmični sekciji. V prvi je bil to fenomenalni Nasheet Waits, v drugi pa renomiran in pri nas že na lanskem Jazzu Cerkno predstavljen Mike Reed. Oba sta sorazmerno mlada in (vsaj v medsebojni primerjavi) z izrazito svojim bobnarskim slogom. Bila sta neke vrste avtorska motorja, na katera je bil naknadno pripeta lažje ulovljiva glasbena barva. Slednja metafora je bila sicer pri enem od nastopov malo preveč izrazito udejanjena, a o tem pozneje.

Vmes bi se namreč za moment umaknil iz neposrednega dogajanja na odru in ponovno opozoril na pretirano redko poslušalsko občestvo, ki smo temu dogajanju prisostvovali. Iz meseca v mesec se očitno veča neskladje med glasbeno ponudbo in povpraševanjem po njej. Težko presodim, ali gre za korelacijo slabih obiskov (le relacijsko rečeno) ‘alternativnih’ godb ter gospodarske krize. Mar se je med zainteresirano javnostjo res toliko zmanjšala masa časa in denarja, da se zdi obstoječa živost ponudbe kot nek izgubljenec v času in prostoru. Gre morda za kaj drugega, za varčevanje s sredstvi, za naveličanost ali kaj tretjega. Ali gre pa gre za pač problem ponudbe, ki svoje povpraševanje pač mirno realizira v nekem abstraktnem državnem kulturnem interesu (in njegovih sredstvih). No, naj bo jasno – slednja so minorna v primerjavi s sredstvi, s katerimi se dogaja glasbena vzgoja za druge glasbe. Na eni strani za arhaične in etablirane glasbene forme, s katerimi se posiljuje že osnovnošolsko mladino (ta pozneje kakopak mirno ignorira klasično glasbo in jo pretežno ohranja v mučnem spominu prisilne prisotnosti). Po drugi strani je tu kot več ko zgovoren primer RTV. Odsotnost heterogenega glasbenega programa in hegemonija domačijskih abotnosti je zgovorna. Pred začetkom koncertnega večera ubesedeni strahovi organizatorja glede nadaljnjega jazzovskega dogajanja, v primeru nadaljevanja ignorance obiskovalcev, so kar na mestu. Kakšna keynesianska praksa v smislu vzgoje ni nikjer na vidiku; in zatorej lahko rečem kaj malo. V odsotnosti boljšega lahko vsaj voščim na zdravje. Pa ne mi kozlat.

No, nazaj na oder. Tam je s precej straight ahead godbo Lumpertovih kompozicij štartal izrazito asimetričen trio. Na eni strani je bila usklajena boben in bas sekcija (poleg omenjenega tolkalca še basist Christopher Tordini), na drugi pa v trio nekaj manj čvrsto vpet saksofonist. Njegovo fraziranje in melodični motivi so se vili v bolj melanholičnem registru in hripava tekstura njegovega tenorskega saksofona je posrečeno evocirala kak kliše iz drugih časov. Ni jih zlorabljal, in v približno uro dolgem koncertu je bila več ko razvidna jasna vizija in avtorska nota njegovih kompozicij. A te sta v res sodoben kontekst prenesla Tordini ter predvsem bobnar. Logika Nasheeta Waitsa je težko opisljiva; zdelo se je, da bolj kot ritem ustvarja teksturo. Stalno je spodmikal vse nastavke repeticije in jo prepuščal bolj konsistentnim motivom basista. Ni silil v ospredje, in vendar je bila v glasbeni konstelaciji benda večino časa prav njegova prezenca tista, na katero se je lepila pozornost in ki je v končni fazi vodila in tudi diferencirala porajajočo se glasbo.

Po odmoru je na oder prišla za kanec obširnejša zasedba: poleg že iz lanskega leta poznanih Mika Reeda, basista Jasona Roebkeja ter energičnega saksofonista Grega Warda (tokrat na altu), je bil na odru še Tim Haldeman s tenorskim saksofonom. Takšna ojačana pihalna sekcija je neprimerno laže sledila in parirala neumornemu tempu, katerega je na povsem drugačen način od Waitsa zastavil Reed. V skoraj nestandardni maniri standardov, v trdo-bopovskem koračenju skozi prva dva komada ter nato še naslednjega je predstavil najprej svoje kompozicije. Prehod v neprimerno živahnejši in v svobodnejši maniri strukturiran del večera je sprva še malo trdo pristal na zasanjano atmosfero prejšnjega koncerta; po aplavzih občinstva sodeč to ni nikogar posebej motilo in tudi sam sem se hitro privadil na bolj rezko preigravanje obeh saksofonov. Četudi hitrejša in manj predvidljiva sta vseeno nastopala v skrbno pripravljeni shemi, v kateri so se posamezni poudarki ter prekrivanja dogajali s skoraj nepričakovano točnostjo. Večji del nastopa so predstavljali nepoznane klasike iz čikaške sredine stoletja; dosledno prevedeni v sodobnost nikakor niso funkcionirali nostalgično. Nasprotno, vsi namigi na nekdanje prijeme so bili v službi Reedove vizije današnjega jazza. Takšnega, ki mu ni treba biti fuzija, da bi zvenel novo. Ritmična logika je bila resda ista, a v repetitivnih strukturah bobnov je Reedovo niansiranje ustvarjalo povsem njemu lastno dinamiko. Drveč skozi komade je nekakoj prehitel uro, in kar iznenada se je večer zaključil.

Tokratni Cankarjev torek se je torej skozi dva res odlična bobnarja ukvarjal z zapuščino na tak način, v katerem ni bilo potrebe po pastišu. Nasprotno, šlo je za res zdravo dozo neprisiljene kontinuitete.

Anže Zorman

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.