Mars festival (Skunk Anansie (UK), Dan D (Slo), Urban&4 (Cro)

2010_05_27_09_skunk_anansie

Mars festival (Skunk Anansie (UK), Dan D (Slo), Urban&4 (Cro)
Ljubljana / Gospodarsko razstavišče
27. 5. 2010

Skin (Skunk Anansie): “No one’s really sounded like us since we’ve been away”. Izjava, na katero sem po naključju naletel na myspaceu, pravzaprav povzema vse. Bolj natančno, povzema devetdeseta, kar je v tem kontekstu v bistvu »vse«. To pa zato, ker je Skin (ena najbolj v nebo vpijočih ženskih »rock« vokalov 90ih) to izjavo nehote snela iz ust marsikaterega benda, ki se je po »desetih« letih odsotnosti vrnil na oder. Npr., Smashing Pumpkins nastopajo (ali so pred kratkim…), Alice In Chains nastopajo (ok, brez Layna), Stone Temple Pilots nastopajo (držimo pesti za Scottovo »zdravje«), Soundgarden nastopajo, RATM nastopajo, Faith No More nastopajo, Prodigy nastopajo… Skupni imenovalec? »No one’s really sounded like us since we’ve been away«!

In posledično tudi letošnji MARS festival ni (iz)zvenel tako kot lanski, ko je na odru gostil (le) nekatera bolj-ali-manj zveneča imena domačega izvora. Tokrat so LJ-ZG povezovalni namen in ime festivala upravičili našim odrom zelo znani hrvaški Urban&4 in slovenske »ptice« Dan-D, za katere je slišati, da zadnje čase letajo zelo visoko – v slovenskem kontekstu to pomeni, da se re-konceptulizirajo s slovenskimi sinfoniki, poskrbijo za kak »zveneči« duet in odigrajo na vsakem slovenskem »festivalu«. Tako kot so tudi dobro odigrali na temle »festivalu«. Od zasedbe Urban&4 pa, v nasprotju z Dan-D, ni slišati veliko hvalospevov. Že v okviru prejšnjega izida nekoliko bolj tihe-akustične plošče Retro so (vsaj v Sloveniji) nekako poniknili, po izidu zadnje Hello pa jih ni takorekoč nikjer. To je vse do včerajšnjega večera, ko je vedno dobro razpoloženo-razplesani Damir Urban dobil pozornost celotne publike in ni bilo videti, da bi zapadel v ta sindrom »tretjega« benda, za katerega vsi samo čakajo, kdaj bo naredil prostor za prihajajočo zvezdo večera. Nanizavši vse najboljše komade albumov Otrovna kiša, Žena-dijete in Retro (Robot, Ruke, Mala truba, Odlučio sam da te volim, Mjesto za mene, Spelujem ti ispriku, Nebo, Astronaut…) je bend definitivno dosegel to, kar vedno, kjerkoli se pojavi – polno dvorano, ki mu sledi pri skorajda vsakem komadu, publiko, ki se navdušuje nad Damirjevim »dirigiranjem« bendu ter sproščenimi in nagajivimi komentarji (tokrat se je Damir med drugim malo »pošalil« na račun Dan-D transparentov, češ da te »ptice« niso njihove, to je od benda, ki prihaja na oder za njimi… da ne bi bilo kakšnih nesporazumov …).

Kmalu za njimi je oder zasedel bend, s katerim smo končno lahko povezali te »ptice« na transparentih – Dan-D. Bend, za katerega sem, napolnjen z energijo od Urban&4 in čakajoč na surovost Skunkov, pač čakal (namenoma uporabljam ednino), da s svojimi »akustičnimi« akordi in »pokrajinami« čimprej zapustijo oder. Pač, vsled njihovega sounda, nastopa (kateremu ne gre ničesar očitati) in okoliščinam je zasedba, glede na nekoliko bolj izpraznjeno dvorano, dobila stigmo tega »tretjega«. Še nekoliko bolj sitno vzdušje se je stopnjevalo tudi po nastopu Dan-D, saj so tehniki bend štimali še slabo uro, kar pomeni, da so zvezde večera na oder stopile okoli enih.

Takrat je »teaser« remix Yes, Its’ F*ckin’ Political naznanil skorajšnji prihod zasedbe na oder. In da je oder praktično njihov naravni habitat, se je izkazalo takoj z otvoritvenim They’re Selling Jesus Again…, kjer je Skin najprej zablestela s svojimi srebrno-glamuriznimi krilci, takoj za tem pa še s svojim čistim, a hkrati surovo-prodornim vokalom. Hitrost so nabirali neverjetno hitro in prvi zvočni zid preblili že takoj na začetku z ubijalskim kitarskim rifom komada Charlie Big Potato. Razen morda novega singla (Because of You) z najnovejše kompilacijske plošče Smashes and Trashes, ostalih komadov bendu ni bilo treba najavljati, saj je nastop praktično povezal najboljše »ninetees« Paranoid&Sunburnt in Stoosh momente – Charity, 100 Ways to Be a Good Girl, I can Dream, Weak, Weep, Everyday Hurts… v drugem delu nastopa pa so na vrsto prišli novejši, nekoliko bolj »trashy« komadi albuma Post Orgasmic Chill – npr. On My Hotel T.V. (z neverjetno doživetimi eskapadami s strani Skin – they! they! they! who the f*ck are they!) in razkačeni The Skank Heads (Get off! Get off me..!). Kakopak so za encore prišparali Hedonism, ki ima že nek himničen status, in Secretly, ki se trudi biti »hedonism« najnovejšega albuma, kar jim ne rata najboljše. Kakorkoli že, Skunk Anansie so nazaj! Zaslediti je, da bolj surovi in neposredni kot kadarkoli. Na Mars festivalu so nažigali na polno uro in pol, s »studijsko« natančnostjo, ojačani s surovostjo in neposrednostjo, ki ju po mojih izkušnjah (mogoče malce pavšalno, pa nevdar) več-ali-manj lahko dobiš samo od »ninetees« bendov, za katere je povečini treba reči, da dobesedno žarijo od entuziazma. In to je edino, kar v osnovi šteje.

 

Tekst: Milko Pečanić

Foto: Bojan Okorn

 

Skunk Anansie – My Ugly Boy / Weak

 

Fotogalerija:

Povezani članki:

Značke: