Kino Šiška v plamenih Nouvelle Vague

nouvelle_vague_01

Ljubljana / Kino Šiška
13. 5. 2010
Vstopnina: 29 / 32 EUR

Naj mi Steven Seagal z vsemi svojimi sedmimi čustvenimi stanji odpusti zgornji naslov, a četrtkov večer je med prisotne zares ponesel nek ogenj. Ogenj, ki ga v Kinu Šiška že nekaj časa nisem občutila. Gnečo lahko primerjam s tisto na otvoritvenemu koncertu Kina Šiške z Laibach in Juno Reactor. Sicer si niti vzdušja niti klientele na Nouvelle Vague ne upam postaviti ob bok septembrskemu koncertu – že zaradi žanrskih razlik bi bilo to malo zgrešeno, čeprav, če kaj zaupamo mojemu spominu, se je vsaj nekaj obrazov zagotovo ponovilo na obeh koncertih. Kar je pretežno razveseljiva reč, saj po mojem mnenju to kaže na precej zdravo glasbeno širino lepega dela obiskovalcev. Koncertov in izvajalcev namreč ne gre razvrščati pa kakšnih banalnih, vnaprej določenih kriterijih: ne po žanrih, ne po priljubljenosti in ne po številu ogledov zadnjega videospota na youtubu. Bistvo koncerta naj bi bila občutja, ki jih glasbeniki uspejo/ne uspejo vzbuditi in se poigrati z njimi. Če je še publika odprtega duha, oči in ušes, stvar enostavno mora funkcionirati. In tako smo se začeli igrati …

Da bo vse pošteno in prav, se tule skrušeno opravičim in posujem s pepelom, mivko, granitnimi kockami – karkoli pač vžge – zamudila sem bojda prvi dve skladbi koncerta in tako v nabito polno dvorano Kina Šiške treščila šele sredi Ever Fallen In Love. „Kako ustrezno“, bi rekel kdo, ki bolj podrobno pozna eno izmed mojih trenutnih osebnih zgodb. „Kako patetično, Nina“, lahko rečete vsi ostali. Naj bo tako ali drugače, občutek je bil takoj prijetno gomazeč, navdušenje v dvorani pa neizogibno. Od Metal Garyja Numana do Making Plans For Nigel in izredno doživeto interpretirane Human Fly. Sledil je punk interval: Guns Of Brixton, Too Drunk Too Fuck in God Save The Queen. Naj tule rečem takole: Nouvelle Vague so paša tako za ušesa kot tudi za oči. Stvar okusa in preferenc, ampak težko si je predstavljati kakega izmed obiskovalcev, ki bi se lahko dolgo upiral zapeljevanju obeh pevk. Če pa že, potem obrambni mehanizem enostavno mora odpovedati pri Too Drunk Too Fuck, kajti slišati žensko vokalistko izvajati ta ponarodeli komad, ki so se ga pred skoraj tridesetimi leti začeli dreti Dead Kennedys, od takrat naprej pa vedno nove generacije, je doživetje posebne sorte. Kdor je prišel zaradi nostalgije in potvarjanja originala, bi znal biti razočaran, a saj menda se ve, da ne gre niti približno za zveste priredbe originalov, temveč lastne interpretacije. Kdor se hoče pritoževati nad tem, kako čudno so komadi zveneli in kako niso true, je tako ali tako zgrešil koncert. Tako je tudi God Save The Queen izzvenela bolj kot kakšna balada o nesrečni in rahlo zavoženi ljubezni kot pa himna pristnega upora proti prevladujočemu političnemu in družbenemu sistemu – čeprav bi se tudi o originalu Sex Pistolsov in njihovem uporu, bojda nepokvarjenim s takimi ali drugačnimi agendami, morda dalo povedati kako stvar ali dve. In če verz no future v originalu morda res zveni nekako dokončno in polno obupa, je v verziji, ki smo jo slišali v četrtek zvečer, možno slišati skorajda nasprotno: okej, morda nekaj vdanosti v usodo, a kljub temu še dovolj optimizma in življenjske energije, da se človek ne usede v temen kot in prepusti toku apatije, da ga odnese.

Prava energija je tudi tista stvar, ki je v četrtek najbolje delovala: delovala je med občinstvom in nastopajočimi, delovala je med samimi glasbeniki, še najbolje pa je delovala med pevkama, ki sta se neverjetno dopolnjevali. Prva temna, druga blond, prva na videz nekoliko nebogljena in sramežljiva, druga neukročena in rahlo shizofrena, skupaj pa posrečen par, ki koketira s publiko in v trideset in več let stare komade vnaša svežino in lastno vizijo. Punci sta taki, da bi ženske rade vsaj kak dan v letu bile kot onidve, moški pa bi ju imeli doma, čeprav jim verjetno ne bi bilo čisto jasno, kaj naj z njima počnejo. Morda mi bo kdo zameril, da se toliko osredotočam na vizualni vtis koncerta, a to je pač tiste vrste nastop, kjer veliko štejeta odnos in komunikacija s publiko; kamor smo v večini prišli ravno zato, da se pustimo nakuriti in zapeljevati. To smo v nadaljevanju koncerta počeli še ob skladbah kot so: Just Can’t Get Enough, Road To Nowhere, Dance With Me, Friday Night, Saturday Morning, katera še do danes ni šla čisto iz ušes, in Love Will Tear Us Apart (pa še nekaterih drugih), ki že dolgo ni zvenela tako sveže. Morda svežina pri tej skladbi ni tisto, kar iščejo goreči feni Joy Division, vendar pa je gorečnost in zaverovanost v neko specifično zvrst ali izvedbo verjetno malo precenjena stvar, ki človeku odreče marsikatero novo in potencialno prijetno izkušnjo. Četrtkova izkušnja je bila kakopak tako prijetna, da smo Nouvelle Vague kar dvakrat priklicali nazaj na oder, v drugem bisu pa so nas po malo več kot uri in pol napotili domov z In A Manner Of Speaking.

Ob gnetenju iz dvorane sem bila z mislimi marsikje, tudi pri koncertu Secret Chiefs 3 en večer prej, ki so s povsem drugačnim pristopom h glasbi in njenemu podajanju publiki vseeno pustili prav tako neverjeten vtis. Verjetno je poanta v tem, da mora tudi poslušalec vedeti, po kaj prihaja na koncert in Nouvelle Vague so nam dali večino tistega, kar je od njih upravičeno pričakovati. Sam koncert bi sicer morda nekoliko bolje padel v kakšen petkov ali sobotni večer, vendar pa pri letošnji beri domačih koncertov ne gre pretiravati z negodovanjem.

Tekst: Nina Hlebec
Foto: Jurij Bizjak

Fotogalerija:

Povezani članki:

Značke: