Kdo mi je raztreščil glavo? – Žoambo Žoet Workestrao in Zu v Menzi

Žoambo Žoet Workestrao

Žoambo Žoet Workestrao

Ljubljana / Menza pri koritu
30. 4. 2010
Vstopnina: 10 / 12 EUR

 

Popolnoma pričakovano in predvideno me petkov predpraznični (Viva la revolucion ali pač ne?) večer ni uspel zvabiti na Rožnik na pripadajoči predprvomajski kres z glasbo dvomljivega izvora. Omenjena krtina se mi razteza praktično za vogalom (in nekaj stopinj proti nebesom), a potreba po dozi muzike, neokrnjene z ljudskimi preferencami, je bila po stari šegi premočna.

 

Tako mi je zvesto, staro kolo uspelo prignati pred Menzo, kjer se v trenutku prihoda pravzaprav ni dogajalo nič kaj takega (le neki rasta people so gnali svoje). Zu, ki so baje pripotovali s Poljske, so zamujali, zato se je zavlekel tudi nastop predvozačev Žoambo Žoet Workestrao. Na oder so tako skočili s kakih 50 minut zamude (čeprav mi je pri Menzi itak nejasno, kdaj naj bi se koncert uradno začel; tu piše ob devetih, tam ob desetih, človek naj se pa sam znajde, če mu kak večer iz tega ali onega razloga ni ravno do predkoncertnega postopanja po Metelkovi). Kakorkoli že, ŽŽW mi v vseh njihovih 17 letih obstoja še ni uspelo ujeti, a so verjetno ena bolj zanimivih domačih zasedb, ki so imele možnost pasti v igro za predskupino Zu. Navrgli so skladbe, ki meni sicer niso zvenele znano, nikakor pa ne tudi nezanimivo ali kakorkoli slabo. Trojica na čelu z bobnarjem (ki prav gotovo premore eno najbolj čudovitih obraznih mimik med koncertom) je postregla z godbo, ki se sicer sliši improvizacijsko, a to niti ni toliko kot se zdi na prvih posluh. Gre za kontroliran, večplasten hrup, ki ga v take in drugačne (enkrat bolj, drugič manj) harmonične in melodične vode vodi tolkalec Marjan Stanič, vse skupaj pa nadgrajujeta basist in kitarist, ki se medsebojno podžigata in prispevata tudi vokala – glas mestoma služi le kot nekakšna nadgradnja zvokov inštrumentov, mestoma pa gre za provokativna in družbeno-kritična besedila (kakšna so že to?). Prav lep uvod.

 

Zu so Menzo, ki niti od daleč ni bila polna, zasedli nekaj čez polnoč. V svoji tipični nemelodični maniri so pretežno predstavljali svoj zadnji album Carboniferous. Pri nastopih Zu gre ponavadi za zmes neujemljivega ritma, takih in drugačnih distorzij ter zvočnih napadov iz zasede. Morda vse skupaj najbolje razumejo tisti, ki vedo, kakšne sorte pijača je pangalaktični grlorez. Če vam je pojem neznan, naj ponudim nekoliko okrnjeno razlago iz Štoparskega vodnika po galaksiji, ki prosto po spominu pravi nekako takole: pangalaktični grlorez učinkuje tako, kot da bi vam možgane raztreščili z rezino limone, ovito okrog velike zlate opeke. Evo, to je približno to: distorzija, ki jo kontinuirano zagotavlja bariton saksofonist Luca Mai, bobnarski napadi in umiki Jacopa Battaglie ter nenavadno topli bas Massima Pupilla. Naj vas ne zavedejo albumi: Zu so vsaj tokrat v živo delovali veliko bolj domače in veliko manj hladno industrialno, kot je to slišati na njihovih ploščah. Basist je, predvidevam, da v znak domačnosti, celo poskusil sprehod med publiko (v ta namen je skorajda opustil tudi svoj kamniti izraz na obrazu). Nastop je bil fino strukturiran, bendu je uspelo ustvariti nekakšno napetost in jo obdržati vse do zaključne Ostie, prve skladbe na zadnjem albumu. Tu se je tudi publika, zanimivo, najbolj razživela – logično smo zahtevali bis, a ostali brez njega.

 

Končna sodba: povsem soliden nastop ŽŽW in precej bolj energični Zu kot nekateri njihov posnetki z youtuba. Zu so že pred koncertom obljubljali, da bo glasno in glasno je bilo. Če se mene vpraša, bi lahko bilo še glasneje, a to je bolj ugotovitev vsega hudega navajenih ušes kot pa resna pritožba. Zdi se tudi, da nihče ne bi preveč zameril, če bi se trem virtuozom na odru pridružila še žival po imenu Mike Patton, ki je to v preteklosti že nekajkrat storila in tu in tam prispevala svoje pošastne vokalne sposobnosti. A baje je tip trenutno zaposlen s turnejo nekih Faith No More. Skratka, če je vaš petek v Menzi bil načrtovan, potem ste se tisto uro in dvajset minut imeli najbrž kar dobro. Tisti redki, ki ste na koncert morda zašli v dobri veri, da gre za stari dobri rokenrol, ste morda tu in tam doživeli kako blažjo krvavitev ušes, a to ljubiteljev prave glasbe ne bi smelo odvrniti od nadaljnega truda s tem bendom – Zu so zares dobri pri svojem početju, res pa je, da njihovo početje pač ne deluje na prvo žogo. Glava je neumorno prikimivala in se veseli naslednjega sorodnega nastopa.

 

Tekst: Nina Hlebec
Foto: Uroš Škrjanc

 

 

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.