Jazz med sosedi v Klubu Gromka

Jazz med sosedi v Klubu Gromka

Jazz med sosedi v Klubu Gromka

Ljubljana / Klub Gromka
26. 05. 2010

Njega dni so bile njujorške mansarde the place to be. Višine najemnin takrat še niso zblaznele, in po loftih mesta se je baje nekdaj dogajala živahna jazzerska scena; tam se je dalo slišati nove muzike, srečati sorodne glasbene duše in domov odpeljati vsaj kako dekle, če že ne izbrskati novega člana zasedbe. V začetku šestdesetih je kot en takratnih herojov novih muzik vzbrstel pihalec (no, multiinštrumentalist) Ornette Coleman in s ploščami, kot sta Free jazz in The Shape of Jazz to Come, suvereno vstopil v glasbeno zgodovino. Proti koncu desetletja ta muzika ni več le prihajala, marveč je že tudi masivno obstajala. New York is Now se je glasil naslov plošče iz leta ’68; na vzhodni obali se je očitno tkala glasbena sodobnost, in leta ’70 je v duhu le-te posnel Friends & Neighbours. V eni manhattanskih mansard se je zbrala druščina sosedov, glasbenih kolegov in prijateljev ter prisostvovala snemanju omenjene plošče. Šesterica komadov na njej je čudovito neprisiljena; brez revolucionarnih pretenzij se špila free jazz, ki nikakor ne bezlja po svoje in ga četverica muzikantov čvrsto drži v rokah. Nemara se mi le zdi, a plošča deluje izredno sproščeno, kot da bi se četverica res le prišla podružit med domače. In spotoma posneti ploščo. No, danes je njujorška loft scena rezervirana za novi biznis. Za t.i. kreativni razred, ki je v takšno druženje primoran bolj zavoljo novih poklicnih izivov (oz. projektov , kot se temu reče) in duha utilitarizma. Za glasbene duhove se namenja neprimerno manj prestižne konce mesta.

A glasbena sodobnost je danes itak razpršena. Kot se zadnje čase rado reče, lahko kvečjemu govorimo o vozliščih. Eno takih je že nekaj časa sever Evrope (konkretneje, Švedska in Norveška – tukaj lahko mimogrede nastavim vprašanje o korelaciji uspešne socialne države z njenimi glasbenimi uspehi izven komercialnih voda; njegovi protagonisti so v naših logih že zelo domači, in na predlog enega izmed ljubljanskih (napol) rezidentov – Paala Nilssen-Loveja – smo tokrat namesto ene neskončnih allstar permutacij dobili mlado in bolj ali manj neznano zasedbo Friends & Neighbours. V Ljubljano so zašli na včerajšnjo pomladno sredo in – četudi napovedani z zvenečimi izhodišči (Albert Ayler, Don Cherry, Ornette, Eric Dolphy) – nikakor niso delali sile duhu pomladi. Ta se je vrinil že v na poznejšo uro preložen začetek navadno točnih defoničnih večerov, sama Metelkova pa je kakopak dihala s polnimi pljuči priličnih koncertov, zapijanj, pohajkovanj in kar je še teh metelkovskih reči. Tam okoli polenajste je na oder vendarle prišla četverica muzikantov – subtilni André Roligheten na tenorskem saksofona in basovskem klarinetu, najglasnejši med njimi Thomas Johansson na trobenti, še najbolj klasičen Jon Rune Strøm na kontrabasu ter za konec še Tollef Østvang na bobnih.
V Gromki so igrali muziko, ki se je čudovita vezala na zgoraj napisano. Med sosedi in prijatelji (no, anonimno, a zvesto defonično publiko) se je odvil koncert, kateremu se ni mudilo v nobeno avantgardo, marveč je bil res le predan tukaj&zdaj (-kakor-nekdaj). V dvodelnem koncertu so odigrali približno ducat skladb, ki so bile nesramežjivo stkane iz bopovskih vzorcev, starega free jazza in kar je še teh reči; kar jih je vendarle diferenciralo, so bili brezšivno vstavljeni momenti tega, česar v šestedesetih in sedemdesetih vendarle še niso vedeli odigrati tako sproščeno. V ospredju sta bila predvsem kontrabasist Strøm, ki je s kontrabasom poskrbel za dozo nenadejanega žlahtnega žmohta, ter še prezentnejši trobentač Johansson. Ta je v sicer asimetrični, a usklajeni komunikaciji s saksofonistom vodil bend skozi večino, včasih frenetično odpihanih in spet drugič bolj ležerno matriciranih, komadov. Ni se manjkalo liričnih momentov in atonalnost je bila bolj občasna ter nevsiljiva intervencija; res se je špilalo muziko brez pretenzij, kaj šele konceptov. Bolj so bile na delu, se zdi, glasbene afinitete fantov na odru; po aplavzu sodeč so se kar solidno pokrivale s publiko in tudi vašim recenzentom.

Vseeno tokrat Gromki ni nihče odpihnil strehe, in druščina na odru bi se lahko tudi kaj bolj dinamično razgovorila. Bolje rečeno, pogovorila, kajti razgovarjali so se na vse pretege. Tudi duh se domov ni vrnil pretresen, kvečjemu lahno pijan. A poleg obojega tudi – sproščen in lahkoten. Na večerih Defonije se sicer ne ponuja lahkotne glasbe. Ni potrebe; vseeno pa so tovrstne intervencije v pomladno tkivo Metelkove neznansko na mestu. Fino je, da se špila.

Anže Zorman

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.