Gibonni – Toleranca

Gibonni – Toleranca

Gibonni – Toleranca

2010, Dallas records

Najnovejši izdelek dalmatinskega romantika Gibonnija nam v veliki meri prinaša znani modus, ki smo ga od njega navajeni, obenem pa nam prinaša veliko osebnih ‘zgodb’ gostujočih glasbenikov, katerih seznam se z vsako novo ploščo poveča. Vsekakor pa imamo pred samo zanimivo poslušanje in odličen izdelek.

Toleranca nam v osnovi prinaša nadaljevanje zgodbe s plošče Unca fibre, kjer je zasejal plodno sodelovanje s tujimi avtorji, med katere sigurno spada Maya Azucena in presežki hrvaške scene, kjer velja zlasti omeniti Damirja Urbana. Zlatan Stipišić – Gibonni je znan po tem, da je svoje izdelke znal oplemenititi z imeni, kot so Tony Levin, Manu Katche, Pino Palladino, Vlatko Stefanovski,…to je postal tudi njegov trade mark skozi čas, ki nam je vedno znova prinesel par excellence izdelke.

Zgoraj omenjeno tovarištvo z Unca fibre in kasneje z live albuma Acoustic:Electric se nadaljuje tudi na Toleranci, kjer je žlahtni glas Maye Azucene in Damirja Urbana z izrednim patosom eden od nepogrešljivih delov albuma. Tako Azucena s svojim črnskim soulom in Urban (Gibonni ga v zahvalah imenuje ‘pronadjeni brat’ oziroma ‘najdeni brat’) s tako prepoznavnim patosom in vokalno ekstravaganco v uvodni skladbi Toleranca odpreta album in nekako logično nadaljujeta zgodbo o prijateljstvu (pa četudi ga obdržijo živega honorarji in medijska prisotnost), ki se je začelo leta nazaj ob sardelah in litru malvazije. Že leta pa nad vsem bedi in v primerne barve barva Nikša Bratoš, ki na Toleranci odigra tudi nekaj instrumentov. Skladba Toleranca je tudi aktualni single (drugi s tega ploščka), ki več kot odlično nasledi prvega, ki sliši na ime Žeđam (po slovensko bi prevedel tole kot Hrepenim).

Tematika na albumu je ista, kot smo jo vajeni od Gibonnija – rdeča nit je ljubezen do ene in edine ženske, ki ji Gibonni namenja izjemne besedne komplimente in mu le ta ne pomeni trpljenja, težav ali bremena. Preprosto jo obožuje in ji v svoji skromnosti namenja vse, kar poseduje. Močna besedila so dodatno implementirana z ekspresivnimi melodijami, ki so polna okraskov in nam skozi ploščo ponudijo velik nabor različnih instrumentov. Sama oblika skladb dopušča vsem tem okraskom tudi veliko prostora za igranje in tistih pet sekund, kjer lahko dovolj dobro pridejo do izraza, obenem pa je instrumentalna oblika dobro podprta z odlično zvočno sliko, ki tak okrasek naredi iz kiča žlahtno kovino. Hkrati je tudi na temu albumu kot vokalni okrasek (ali mašilo) spet uporabil frazice v tujih jezikih – klasično angleško, vmes pa se najde še kak eksotičen jezik, kot so afriška narečja, začutim tudi nekaj južnoameriškega … Je človek, kateremu je največja vrednota družina in iskreno prijateljstvo, ki ga izkazuje na pohleven način in se ga kot pripadnik močnejšega spola ne sramuje. Tako se približa malemu človeku, ki njegovo glasbo popularizira ne glede na osnovno filozofijo, ki je težje poslušljiva in intimna. Iz tega gledišča je bil Gibonni vedno ljudski godec, vedno majhen človek …

Album je sneman tudi v slovenskem RSL studiu, kjer je nastal dobršen del le tega. Kot sem že omenil, Gibonni vedno izbira creme de la creme glasbene scene in tokrat je v njej našel tudi slovenskega virtuoza nižje ležečih frekvenc Janija Haceta (Siddharta, Elevators), za katerega pravi, da je eden najboljših basistov, ki jih je videl in sodeloval z njimi. Vsekakor kompliment za Haceta, ki se je našel na zidu dnevne sobe hiše Stipišič – tistega zida, na katerem so obešene trofeje virtuozov, ki so z Gibonnijem kdaj kolaborirale. Zanimivo je dejstvo, da Hace sodeluje na pesmih, ki so bolj žive, bolj hitre, ki potrebujejo bolj prezentno bass linijo. Tukaj je bil Hace resnično odlična izbira.

Zanimiva mi je tudi postavka, da je temu projektu največji sponzor telekomunikacijski gigant Samsung, katerega izbira verjetno poveljuje tudi designu ovitka, ki deluje zelo ‘digitalno’ in sodobno. Pod vsako pesmijo je tudi koda za dolpoteg pesmi za vaš telefon. Sam design me je malo presenetil, saj se glede na nadaljevanje modusa v stilu Gibonni zelo razlikuje od prejšnjih. Medtem, ko so bili prejšnji designi in oprema decentni in je iz njih vela umirjenost, tukaj oprema ovitka vzbuja razgibanost in je ‘up to date’. Seveda design ne moti celotnega okusa in vonja, ki jih album pušča na poslušalcu.

Zmagovalne skadbe so vsekakor Žeđam, Toleranca in Vesla na vodi, ki po mojem okusu vse ostale pusti daleč zadaj. V sebi ima odličen tekst, krasno string – kitara frazo, ki podpira komad in mu nudi definicijo, ga v vrhuncu in sklepnem delu podpre in da dodano vrednost. Album nam ponudi bogate skladbe, ki so že apriori zapisane v anale, saj že avtorjev podpis da garancijo za to. Glasba kot ponavadi je intimna in v svoji izpovedi ekspresivna, daljica Gibonnijevega opusa pa vse bolj prehaja v premico, ki se nekje v daljni prihodnosti pod vplivom časa le ukrivi, vendar gre le za prilagajanje obliki in barvi las … Intenziteta in viskoznost glasbe je visoka in deluje kot svetovna glasba, mediteranski melos se izgublja v količini vseh niti, ki tkejo album. Mediteran kot izvorno sporočilo in gen pride za nami kot pookus in v poslušalcu ostane še dolgo – kot narečni okrasek ali zgolj kot Zlatan Stipišić – Gibonni.

Dragan Babuder

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.