Europavox 2010 – majhen festival z evropsko vizijo

europavox_2010_10_rachid_taha_naslovna

Francija / Clermont-Ferrand
20. 5. – 23. 5. 2010

Ta članek sem najprej nameraval nasloviti z Organiziranje festivala za telebane, vendar bi s tem zgrešil poanto celotnega dogodka. Letos že peti po vrsti festival Europavox vsako leto maja povabi evropske glasbenike ter predstavnike medijev, založb in promotorjev v Clermont-Ferrand, mesto na srednjem jugu Francije, da se srečajo, izmenjajo izkušnje ter mogoče naredijo tudi kak posel. Rockonnet je kot predstavnik slovenskih glasbenih medijev na festivalu prisoten od leta 2007, kot promotor pa se ga je letos prvič udeležil Sandi Maver iz Kurz Rock Vibe: "Bil sem že na nekaj podobnih evropskih festivalih in seminarjih. Čeprav se med seboj razlikujejo po detajlih, udeležbi, pristopu organizatorja in načinu sestankovanja, sem zaradi predhodnjih izkušenj odšel na Europavox dejansko brez velikih pričakovanj. Meni je pomembno, da sem jaz pripravljen, da si želim komunikacije z ostalimi iz glasbenega posla in da utrdim poznastva in prijateljstva, ki jih že imam, da navežem nova poznanstva in navsezadnje, da čimbolje predstavim naše skupine ter glasbene projekte."

Poleg "poklicnih" ljubiteljev glasbe pa se festivala vsako leto udeležijo tako imenovani ambasadorji, po dva iz vsake države Evropske unije, ki jim organizatorji pokrijejo stroške obiska, izbere pa jih predstavnik medijev. Izmed obiskovalcev našega spletnega portala sta Francijo letos obiskala Petra Namestnik in Darjan Pakiž – njun pogled na festival bomo objavili v prihodnjih dneh!

Kot vidite, Europavox ni tipičen glasbeni festival, za razliko od mnogih je izdatno finančno podprt s strani Evropske unije, nič nenavadnega torej da je promocija "evropske glasbene identitete" (karkoli že to je …) osrednja programska smernica tega dogodka. Zato na treh (oziroma štirih) festivalskih odrih nastopi kopica relativno neznanih skupin, ki so za marsikoga glasbena eksotika (če se kdo z mano ne strinja, mi naj na hitro našteje 5 belgijskih, grških ali pa konec koncev tudi francoskih rock skupin). Te prihajajo iz različnih držav EU, čeprav nekatere, tako kot letos na primer Slovenija (v ožji izbor je prišla zasedba New Wave Syria), nimajo svojega predstavnika. Se pa festival vsako leto osredotoči na eno državo, ki ima poleg francoskih skupin na odrih največ svojih predstavnikov. Letos so se v tem paketu tako predstavile španske skupine Bigott, Dani Llamas, La Cafetera Roja, The Requesters, Tokyo Sex Destruction in Violadores del Verso.

Kljub temu, da so mnogim napisana imena malo znana, pa velja pohvaliti okus organizatorjev: v veliki večini gre za dobre skupine. Kar spet ni tako zelo presenetljivo, saj se na festival vsako leto prijavi več kot 3000 izvajalcev. Izbranci so imeli letos izredne pogoje: lepo vreme je organizatorjem šlo precej na roko, še posebej pa bi pohvalil francosko publiko. Dvorane so bile namreč ne glede na zgodnjo uro nekaterih koncertov (19:30) po pravilu zmeraj prijetno polne, tudi vzdušje je bilo zelo dobro. Kar je po eni strani zanimivo, saj je bila starostna struktura publike izredno raznolika. V povprečju verjetno malce starejša, zato pa ni manjkalo niti otrok, niti tistih, ki ob večernem TV dnevniku praviloma že zatisnejo oči.

Sploh bi izpostavil vzdušje na festivalu: sproščeno in, kot rečejo anglosaksonci, cosy. Zainteresirana ter pozitivno naravnana publika je verjetno posledica večletnega dela koncertnih promotorjev in organizatorjev na širšem območju. Mestece Clermont-Ferrand (ima približno 150 000 prebivalcev) premore dobro lokalno glasbeno sceno (odličen klub La Cooperative de Mai), tudi za promocijo in glasbeni menedžment je po videnem sodeč dobro poskrbljeno. Kot zanimivost, glasbo s subvencijami podpira celo občina: študentom ob obisku omenjenega kluba sofinancira 8€ vstopnine. Seveda ni potrebno posebej poudarjati, da so se v festivalske aktivnosti močno vključile tudi lokalne turistične pisarne, ki so povabljene goste zapeljale po okoliškem hribovju ter tekom celotnega vikenda promovirale francoske sire in vina. Všečno in predvsem okusno.

Seveda pa je bolj kot program za povabljence pomemben tisti za obiskovalce. Skupine so se predstavljale na treh oziroma štirih odrih: v najmanjšem La Foyerju je ob glasbi lahko uživalo kakšnih 200 do 300 ljudi, malce več v Magic Mirrors, največje prizorišče Cooperative de Mai pa je imelo dva odra. Glavna dvorana je malce večja od Kina Šiške, manjša pa je velika približno kot Menza pri koritu. Tako kot ostale tudi zadnji dve odlikuje odlična akustika in skupine so imele res odlične pogoje za nastopanje.

Kot je za festivale običajno, se nastopi prekrivajo, zato je nemogoče videti vse. V petek smo se sicer precej trudili, zato smo videli vse in nobenega hkrati: The Black Box Revelation, duet iz Belgije, izvaja soliden garažen rock, vendar je problem tega žanra v tem, da je praktično vse že povedal Jack White oziroma z drugimi besedami – resnično odličen kitarist je potreben, da potegne iz ene kitare zvoka za celo skupino. Da ne omenjamo inovativnega in originalnega avtorskega pristopa. Skratka: solidno vendar že videno. Nive Nielsen je – pazite! – grenlandska izvajalka, ki ob podpori skupine izvaja dober in kvaliteten pop rock, v liriki pa se osredotoča na stvari našega vsakdana (npr: kuhanje kave). Za njo je v največji dvorani nastopil Rachid Taha, domača zvezda, ki ga je tokrat spremljal Mick Jones iz legendarnih The Clash. Ta nastop smo na žalost skoraj v celoti zamudili (konec, ki pa smo ga le ujeli pa je izgledal precej živahno, sicer pa Sandi Maver ocenjuje ta koncert kot najboljši), saj smo se odpravili na nastop dueta Instrumenti iz Litve. Vprašanje na mestu je seveda zakaj. V pandi oblečena možakara sta že v popoldanskih urah vzbudila zanimanje, vendar na žalost njuna vizualna prezenca prekaša glasbeno. Prvič med nastopom malce peveč mlatita prazno slamo, pa tudi zvočno nista preveč inovativna, niti zelo zabavna. Na njun imidž prilepljen kvaliteten J-pop bi bila zmagovalna kombinacija, vendar še jima do česa takega manjka malo mozganja. Dvorana Magic Mirrors je v petek gostila v glavnem hip-hop zasedbe, Špancev Viladores del Verso nismo videli ravno veliko, zato pa so presenetili domači Hocus Pocus. Odlična live zasedba s pihalno sekcijo je navdušila nabito polno dvorano in res je škoda, da so nastopili ob istem času kot Rachid Taha. Zadnja videna zasedba petkovega večera pa je bil duet The Requesters iz Španije. Gospoda se sicer šlepata na bolj in manj znanih priredbah, zato pa jih nabijeta z ritmom in elektronskim vijačenjem. Zvenita super, mogoče za moj okus preveč enolično in s pusto strukturo nastopa: ful gas & gerade aus.

Za razliko od petka je sobotni koncertni program prinašal malce bolj umirjene zasedbe, tudi take, ki so svoj zenit že doživeli (npr. Gaëtan Roussel). Mogoče zaradi programa, še bolj verjetno pa zaradi nogometa, obisk ni bil tako številčen kot bi lahko bil, kljub temu pa dovolj soliden, da so bile dvorane prijetno polne. Največje ime večera je bil definitivno Richard Hawley, ki je predstavljal svoj zadnji album Truelove’s Gutter in tudi sicer je bil za spodaj podpisanega ta nastop prioriteta. Zato smo si v soboto vzeli več časa in obrali drugačno strategijo: videli smo manj nastopajočih, zato pa nastope teh v celoti.

Tako smo izpustili po pričevanjih drugih obiskovalcev odlične Špance Bigott, videli le začetek nastopa vzhajajoče francoske zvezde maroškega porekla Hindi Zahre in celotni nastop Britancev Band of Skulls. Podobno kot Belgijca The Black Box Revelation tudi ta skupina izvaja garažni rock, vendar z malce več primesmi bluesa, basistka pa da celotni zvočni podobi tudi več karakterja in teže. Rudimentarno, zato pa agresivno in prepričljivo ter v kombinaciji z odlično razsvetlitvijo všečno tako za uho kot oko. Definitivno eno izmed vidnejših imen festivala, med podobna "presnečenja" bi uvrstil še skrivnostni švedski duet JJ, ki ga je med zvezde ponesel Pitchfork – ne brez razloga. Glavno ime večera, liričen in introvertiran Hawley, je bil ob podpori suverene spremljevalne zasedbe odličen. Za moj okus se je mogoče malo preveč slišal basist (predvsem pri najnižjih in daljših tonih), vendar to ni motilo. Hawley je upravičil svoj status.

Zato pa tega ne moremo reči za Peta Dohertyja, glavne zvezde nedeljskega programa. Tokrat sam in le z akustično kitaro je bil v glasbenem smislu podpovprečen, intonančno netočen in z izredno slabo tehniko igranja (za glasbenika s takim pedigrejem). Kljub temu je bil njegov nastop vsaj izredno zabaven (tudi Francozom je bil po videnem sodeč všeč), presenetil je s kvazi-balerinama, ki sta tu in tam poplesavale z britansko zastavo. Seveda si je, upornik kot je namreč, Doherty z njo pogrnil celo šank na odru ter se po mojem mnenju predvsem norčeval iz Francozov. Zanimivo to ni nikogar preveč motilo, si je pa zelo verjetno marsikdo mislil svoje. Tako kot mi, ki smo zaradi njega mogoče koga po krivici spregledali. Kakorkoli že, seštevek treh koncertnih večerov nam na desni strani enačbe vrne kvaliteten ter relativno pester nabor skupin. Po eni strani je škoda, da ni bilo v Franciji slovenskih glasbenikov, saj bi tamkajšnjim kriterijem ustrezalo kar nekaj imen. Upamo, da bo naslednje leto drugače.

Festival pa ni namenjen le koncertom in uživanju ob glasbi, organizatorji so si letos zamislili precej intenziven urnik srečanj in sestankov za prisotne menedžerje in promotorje iz vse Evrope, ki jih Sandi Maver ocenjuje takole: "Sestanki, ti uradne narave, so bili po 15 minut, kar je lahko veliko premalo ali veliko preveč, odvisno od resnosti in namenov, zmožnosti sodelovanja obeh strank, ki se dobita na sestanku. Z nekaj sestanki sem zelo zadovoljen in imam dober občutek, nekaj pa jih je bilo zgolj informativne narave, kar ni nič narobe, ker so pač bolj spoznavanje, izmenjava izkušenj, informacij, pogledov in mogoče lahko v bodoče privedejo do česa bolj pomembnega. Veliko več kot uradni sestanki mi je pomenilo druženje izven uradnega dela, ker vemo tudi iz prakse, da se morda razvije več možosti za trdnejše sodelovanje. Kljub vsemu pa nimam velikih pričakovanj, ker, če povzamem aktualno poslovno prakso v glasbi: vsi želijo dejansko nekaj prodati, kupujejo pa morda edino festivali, pa še tj si želijo že bolj znanih in preverjenih imen. Pomembno je, da smo tudi Slovenci imeli tam predstavnike in da smo tokrat na Europavox kompilaciji predstavljeni s štirimi skupinami, v bodoče pa sem poskusil organizatorje prepričati, da bi povabili tudi še kakšne skupine, da bi se lahko predstavile v živo. Prizorišče sestankov (La Foyer, v resnici montažen in v detajle okrašen šotor, ki je več kot šotor, kot si ga ljudje zamišljajo pri nas) in način, kako so potekali sestanki pa mi je bil dejansko simpatičen in sproščen, zelo primeren vzdušju, ki je vladalo na celotnem festivalu."

Za konec pa le še par besed o splošnem vtistu. Res je, da ima festival Europavox izredno močno finančno zaledje in da si lahko privoščijo marsikaj, vendar je ta znesek brez dobre idejne zasnove, dobrega programa in konec koncev dobre izvedbe podvržem močnim inflacijskim pritiskom. Poleg tega denar in samo zveneča imena ne prepričajo ljudi v udeležbo (letos je bil obisk z razliko od lanskega leta sicer nekoliko nižji – verjetno okrog 10 000 ljudi v štirih dneh – festival se je začel že v četrtek). Francozi so se vsekakor izkazali, predvsem v organizacijskem smislu, zato ni presenečenje, da se Europavox letos prvič seli čez meje, konec leta se bo še zgodil enkrat v Belgiji. Simpatično. Zelo.

Tekst in foto: Matjaž Jaušovec

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.