Elevators – Naj nas zbrcajo, da posnamemo še kakšno ploščo!

Elevators – Naj nas zbrcajo, da posnamemo še kakšno ploščo!

Elevators – Naj nas zbrcajo, da posnamemo še kakšno ploščo!

Zasedba Elevators s svojimi groovy, jazzy, funky in rock vibracijami že leta preveva slovenski prostor. Burja jih je združila že pred desetletjem, ampak so kot kraška reka ponikalnica, nekaj časa tečejo na površju, nato za nekaj časa poniknejo. Letošnja pomlad jih je znova prignala na površje. Zasedba, ki jo sestavljajo glasbeni mojstri, kot so Jani Hace, ki mojstrsko in na videz brez napora obvladuje bas kitaro, Sergej Randzelovič, mojster na bobnih, klaviaturam vlada Davor Klarič, kitaro pa boža Robi Pikl. Kaj pa vokal? Fantje so enakovredni, vsak posodi svoje glasilke, da doprinese k polnosti komadov. Zagotovo zasedba, ki človeka ne pusti lačnega. Zasvojijo nas s svojimi poplesujočimi vibracijami in nas ne spustijo iz prijema do zadnjega akorda. Kot zadnji v sklopu Orto festa so postavili piko na i. Od tonske vaje smo odtrgali basista Janija Haceta in ga povprašali, kje so se skrivali to rundo.

Če se slučajno najde še nekdo, ki vas ne pozna oziroma še ni slišal za vas … Kako bi se predstavili temu človeku?

Jani H: Mislim, da je čisto možno, da se najde še kdo, ki ni slišal za Elevatorse. Najbrž tudi zaradi tega, ker smo eden tistih bendov, ki ne rinemo v ospredje, vsaj kar se tiče nekega slovenskega medijskega prostora. Nekako ne delamo veliko kravala okoli sebe. Predstavili bi se pa tako, da smo predvsem še vedno štirje prijatelji, ki nas druži ljubezen do zelo podobne glasbe, ki jo v končni fazi tudi skupaj ustvarjamo. Začelo se je nekje pred nekaj več kot desetimi leti, najprej sva bila jaz in Sergej, potem se nama je pridružil še Davor, vmes je bila še Tina. Potem je bil nekaj časa z nami tudi Mate Brodar. Zdaj smo pa v bistvu kvartet, ki je res steber obrambe in napada ter veznih igralcev. Tako kot sem rekel, druži nas ljubezen do groova, do neke bolj retro glasbe in iz tega smo naredili neko svojo izpeljanko in jo tekom časa izbrusili v to, kar lahko danes rečemo Elevators.

Če primerjaš začetek in vaše današnje stanje. Ste ostali isti, zvesti samim sebi? Ali ste krenili malce stran, mogoče že zaradi novega člana, odkar je z vami Robi?

Jani H: Ja, seveda se je spremenilo. Mislim, hvala bogu, da so se te spremembe tudi zgodile. Ko smo začeli, je bilo več poudarka zgolj na groovu, na nekih elementih, riffkih … zdaj pa se je tekom časa izkristaliziral tudi sound Davorja na hammondu, že to je blazna obogatitev tej osnovni ritem sekciji. Robi Pikl pa je s svojo kitaro in glasom naredil dokončno piko na i. Cel koncept je postal, ne trši v smislu, da mi bolj žgemo, ampak kitara nam da veliko zvoka zraven, veliko kompaktnega zvoka in tukaj je veliko njegove zasluge. Bend mogoče na momente zveni malce bolj rokersko, četudi nismo rock bend. Recimo temu bolj v blues smeri.

Na sceni že tam nekje deset let, toda s pavzami. Nekako ste vmes poniknili, nato ste prišli spet nazaj na sceno …

Jani H: Prvi album Elevator music je izšel leta 2001. Potem se je zgodil nek nepričakovan val, klicati so nas začeli na vse mogoče prireditve, tudi tja, kamor nekako nismo glasbeno spadali – tudi zaradi Tine in takratnega hita … in vse je postalo nekako prenasičeno. Razlog, da nismo stalno na sceni, je tudi to, da smo vsi zasedeni z drugimi bendi, snemanji, gledališkimi angažmaji, kar koli že. Včasih kovačeva kobila postane bosa, se pravi, da malce mačehovsko poskrbimo za našo, družinsko lastnino. Ampak potem pa se na srečo vsake toliko časa malce zbrcamo in si rečemo, poglejte, to nam je takšna skupna ljubav, dajmo. Zato smo zdaj spet naredili serijo koncertov, da se malo oživimo, mogoče iz teh sessionov, ki smo jih imeli, naredimo tudi kak nov komad. Upamo, da se sčasoma spet lotimo kakšne plošče.

Potem je leta 2008 prišla druga plošča Elevators, toda znova ste nekako izginili s scene, se umirili, že drugič?

Jani H: En razlog sva že prej omenila – da malce poniknemo s scene, ker nas odnesejo druge stvari. Po drugi strani pa takšno rahlo nenamerno umikanje naredi stvari koristne. Marsikdo malo pozabi na ta bend. Ko potem omeniš ali pa nekje vidijo, da Elevatorsi spet igrajo, si rečejo, uuuuu, pojdimo pogledat. To pomeni, da se nas niso naveličali. Časi tudi niso najbolj rožnati, da bi npr. imeli deset koncertov na mesec, ampak mislim, da nam vseeno gre kar dobro. Čeprav upam, da bo zdaj tudi še kakšen koncert več, poleg teh štirih v seriji.

Skratka treba je oboževalcem reči, da vas bezajo ven?

Jani H: Tako je, naj nas zbrcajo, da posnamemo še kakšno ploščo!

V vaši glasbi se prepletajo jazz, funk, fusion in rock, vse to zapakirano v groove vzdušje. Od kje ideja za takšno vrsto glasbe, ki jo delate?

Jani H: Ta glasba se mi zdi, da je najbolj prvinska, katero mi štirje v bendu tudi čutimo. Glasba, zaradi katere smo sploh družili in spoprijateljili. Bend, ki je nastal izključno iz zelo prvinske (tako nekako kot igramo tudi v drugih skupinah, samo nekaterim smo se priključili kasneje, ali so kasneje nastale, težko to primerjam …) ljubezni do funka (Stevie Wonder, Marvin Gaye …). S takimi stvarmi smo že prej – skupaj ali sami rasli. Ko smo se spoznali oz. ko smo začeli delovati, smo zelo hitro vedeli, kakšno glasbo želimo delati oz. recimo iz česa bi izhajali.

Se vaše poti tudi ko ne igrate, križajo, oziroma ste se tudi med temi pavzami dobivali in preigravali glasbo?

Jani H: Če se nismo dobivali preko Elevatorsov, pa se vidimo preko nekih drugih stvari, ki smo jih ali jih počnemo skupaj. Z Robijem trenutno sodelujeva tudi v mjuziklu v Mestnem gledališču, v predstavi Pomladno prebujenje. Z Davorjem sva se dobivala na koncertih z Alenko Godec, v studiu, na raznih snemanjih, enako z ostalimi. Teh prepletanj je vedno dovolj. Takrat tudi pride tudi do vprašanj, kdaj bomo kdaj kaj spet zaigrali.

Kakšen nasvet bi mogoče imeli za mlade, perspektivne skupine? Neka underground scena se sicer dogaja, toda dvigniti se malce višje, to je postala cela znanost. Je kakšna varianta, da se pokažejo množicam? Je bilo včasih lažje?

Jani H: Mislim, da smo nekako na enakem, tudi včasih ni bilo bistveno lažje. Določene stvari so bile celo težje. Težje je bilo priti do informacij, težje je bilo nabrati ekipo za bend – da si dobil štiri, pet glasbenikov, ki so bili na podobnem nivoju kar se okusa za glasbo tiče … Zdaj je kar se tega nabora tiče, precej lažje. Nabor glasbenikov je bistveno večji, predvsem šolanih glasbenikov – takšnih, ki so še mladi, a jih lahko že postaviš na oder. Sicer ni nujno, da so že oblikovani kot osebe za bend, toda to se izoblikuje s časom. Kar pa je bilo lažje v mojih mladih časih, je najbrž to, da je bilo bistveno manj konkurence. Se pravi, če si po nečem izstopal, si bil lahko avtomatsko na vlaku, ki je nekam peljal. Sedaj pa si lahko že kar soliden glasbenik, pa to sploh še ne pomeni, da boš prišel do kruha. Kakšen pa je nasvet za mlade bende? Vedno in kar bo vsak rekel, je to, da je treba vztrajati in iskati svoj lasten izraz, ter se ne preveč kompromitirati in podrejati temu, kaj ti bodo drugi rekli. Kajti res so takšni časi … Da ne naštevam komercialnih radijskih postaj, katere narekujejo res ogabno politiko. Res … bruham čez to. Krajšajo komade ter dobesedno narekujejo ljudem, kaj naj poslušajo, hkrati pa govorijo, da delajo v imenu poslušalcev. Pravo Orwellovo leto v dogajanju. Ampak pustimo to ob strani. Še so drugi mediji, ki še vedno podpirajo, recimo temu kvalitetno, ali pa vsaj bolj raznobarvno slovensko glasbeno ponudbo. Še vedno je tukaj nacionalka, ki gre zelo vzporedno z glasbo, radio Študent, RSi… govorim samo o radijih, ker televizije takšne itak nimamo. Ter seveda spletne variante, kot ste npr. vi.

Če gremo nazaj na bend … Vsi v bendu ste si zelo enakovredni. Naj bo to bas, bobni, kitara … Kako vam to uspe?

Jani H: Zdi se mi, da je to res point tega benda. Recimo temu glasbena demokracija, toda še vedno z notranjimi pravili, ki si jih nastavimo znotraj nastajanja komada. Mislim, da si vsi v bendu zaslužimo biti enakovredni. To je to. Zadela si bistvo Elevatorsov. Ni izrazitega frontmana, če je kdo frontman, je to za pet minut, nato je na vrsti drug.

Se imate za instrumentalno zasedbo? Kam spada vokal?

Jani H: V bistvu, delno instrumentalno. Na začetku je bilo več poudarka na inštrumentih, zdaj je mogoče kak vokalen komad več. Nekako se nočemo opredeliti, da smo inštrumentalni ali vokalni. Nekateri bi radi, da imamo več vokalnih komadov, mi pa damo vokal tja, kamor se nam zdi, pa paše. Če pa se nam zdi, da inštrumentalno komad ustreza, ga takega tudi pustimo. V bistvu je v taki glasbi vedno veliko inštrumentalnih komadov, mogoče mi le ne opazimo tega, je bolj kot podlaga…

Da malce obrnem ponavadi klasično vprašanje. Kaj pričakujete od poslušalcev, npr. na koncertih?

Jani H: Res, ponavadi je vprašanje obratno – kaj od nas pričakujejo. Recimo, da pričakujem, da so ljudje odzivni. Kakor koli že. Če jim je všeč, super, da zaploskajo. Da po koncertu pridejo do nas, nam dajo roko. Ali pa če jim ni všeč, da povedo naravnost npr. to ni bilo to, zvok ni bil dober, ta komad pa res ni … vse je ok. Reakcija se mi zdi zelo pomembna, kakršna koli že.

Potem niste zaprt bend …

Jani H: Absolutno nismo. Če le imamo čas, vedno je dobrodošla pohvala, kritika.

To rundo ste koliko časa počivali, kakšno leto?

Jani H: Nazadnje smo igrali lansko leto julija, sedaj smo obdelali par koncertov, sredi maja bo še en …

Slučaj, da ste se zbudili na pomlad, ali je samo pravi čas?

Jani H: Zahvaljujoč kolegu Gregorju, s katerim smo se povezali glede koncertov, upam, da tudi v bodoče – bomo še bildali v tej smeri.

Skratka, ste znova na sceni?

Jani H: Tako je. Absolutno. Kakor se reče – Don’t call us, we’ll call you…mi rečemo… Call us!!

Branka Resnik

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.