East-meets-west a.k.a bližnje-vzhodne etno kompozicije na 70’s surf-rock podlagi – SC 3 v Kinu Šiška

FAT 32

FAT 32

Ljubljana / Kino Šiška
12. 05. 2010

Pa so prišli še eni protagonisti založbe Mimicry, Secret Chiefs 3. Pred časom nazaj, ko je Buba v naše kraje mislim da dvakrat pripeljala »barbarske« Sleepytime Gorilla Museum, je postalo marsikomu jasno, da je nastop Spruancovih SC 3 zgolj vprašanje časa. In tako kot marsikatero bolj-ali-manj znano ime omenjene založbe v živo rado preseneti s vsestranskostjo, cinematičnostjo in konceptualnostjo, se je to zgodilo tudi ob pričujočem nastopu v Kinu Šiški.

Glede na dejstvo, da zasedba »sliši« tudi na ime »mr.bungle« (vsaj tako so SC 3 bili trženi v piarju in na billboardih, pa ne da je s tem karkoli narobe), je najprej nekoliko presenetila spokojnost in maloštevilčnost občestva. A najbrž se nihče ni pretirano poglabljal v tako logistiko, ko je bilo moč na odru videti FAT32 – fenomenalno nažigaški dvojec bobnov in synthov, ki je imel nalogo ogreti publiko. Verjetno je odveč dodati, kakšnih glasbenih krivin in obskurnosti so vajeni tokratni poslušalci, a dvojec je kljub vsemu presenetil predvsem z neklišejskimi preskoki, zasuki, škripajočimi synth zvoki na tisoč in en način, vrtoglavim bobnarskim setom in končno tudi njunim poenotenjem tako z avditivnega kot tudi vizualnega (izraznega) vidika. Pri njiju ta »frontmen« idolatrija enostavno ni mogoča in prav zaradi tega jima je ob muziciranju uspelo ustvariti pravo »mašino«, od katere bi se nehote želel kar nekako odmakniti.

Temu konceptu negacije »frontman« filozofije so se ob tihem prihodu na oder ter oviti v mistično-orientalske »feredže« najbrž hoteli izogniti tudi zvezde večera (SC 3). Marsikdo bi temu lahko očital klišejskost in pretencioznost. Pa ne samo na račun estetike in scenskega nastopa, temveč celotne konceptualnosti, ki se kaže v »glasbi za nek horror film, ki ne obstaja … «. Tukaj merim predvsem na »mr.bungle« zapuščino, ki je preko nastavkov italijanskih šlagerjev in C-filmov pustila ogromno materiala. A kljub vsemu je to le eden izmed pozitivnih klišejev, vsaj kar se teorije tiče, ki nikogar ni zmotil. Še več – tekom celotnega dveurnega nastopa še dolgo nisem imel priložnosti videti tako »zbrane« publike. Pa najsi gre za totalne »fane« ali za bolj naključne poslušalce, ki so morda prišli po »priporočilu«. In kako je vse to zvenelo, bi se vprašal naključni bralec – »bližnje-vzhodne« etno kompozicije na 70’s surf-rock podlagi, zabeljene s »sitar« kitarami, math-metalskimi izpadi, bobnarsko baterijo z devetnajst-šestnajstinskimi (eee … slika je simbolična) orientalskimi ritmi, analognimi synthi in prelepimi violinskimi teksturami, ki vse to magično povežejo. Morda edino, kar sem nekako obžaloval ob koncu nastopa je, da bi SC 3 publiki enostavno podarili ta toliko-vzklikani komad »Zulfigar, Zulfigar, Zulfigar … !!! «, ki ga sedaj kot piko-na-i prilagamo k tekstu.

Tekst: Milko Pečanić
Foto: Jurij Bizjak

 

 

SC3 – Exodus (live @Kino Šiška)

Fotogalerija:

Povezani članki:

Značke: