Demolition Group z novim mikrofonom prvič, Dežurni krivci pa ponovno v MIKK-u

Dežurni krivci

Dežurni krivci

Murska Sobota / MIKK
14. 5. 2010
Vstopnina: 6/8€

Osebno menim, da je hipoteza tabula rasa kozlarija. Prazen papir je le epistemološka ideja (kar je sicer pomembno), idealni tip, ki v praksi ne obstaja: na njem piše vsaj, da ne crkni ravno ob prvi priliki. Zaplete pa se tudi pri tipu papirja, ki več kot očitno je pomemben – napišite svoji dragi pismo na sekret papir, pa boste videli, o čem govorim. Argumentov za in pa tudi proti je verjetno še kar nekaj, hočem pa povedati le, da kot prazen ni papir, tudi človek gre na koncerte z nekimi pričakovanji. In to ima svojo ceno.

Jaz sem pri opisanem brcnil v meglo vsaj dvakrat. Prvič sem pričakoval razprodan koncert, predvsem zaradi prvega res pravega povratnega koncerta praktično domačih Dežurnih krivcev in drugič zaradi Demolition Group, ki v Prekmurju in Prlekiji nedvomno imajo svoj krog simpatizerjev. Pardon – Prlekiji in Prekmurju. Pa še prvič so igrali v MIKK-u. Čeprav je verjetno res, da se nad obiskom vseeno ne gre preveč pritoževati, dvorana je bila konec koncev prijetno zapolnjena. Kot drugo pa sem kot posledico prve domneve pričakoval koncert “ma da poka“, v stilu tistega v Menzi pred nekaj meseci & še več. Kar pa se na žalost ni zgodilo, čeprav je bil petkov koncert pod črto čisto soliden.

Dežurni krivci se po dveletnem premoru vračajo na odre, to več ni skrivnost. Pred nekaj tedni so nastopili na pravzaprav lastni veselici Jürjovo je, zato je bil koncert v MIKK-u prvi pravi koncertni test. Forma je solidna, ob podpori lokalne falange poskakajočih mladcev je nastop izgledal živo in suvereno. S klasičnim repertoarjem šal in komadov bi izpostavil dve novi skladbi, obe v slovenščini, kar pomeni, da lahko v prihodnosti upamo tudi na novo ploščo Krivcev. Trenutno največ repertoarja zavzamejo skladbe z njihove zadnje plošče Strup (2007, DK Records).

Demolition Group ga v svojem nastopu sicer jemljejo z vseh plošč. Vendar je bil tokrat vrstni red malce drugačen kot ob našem zadnjem srečanju. Kar je dobro, malce pestrtosti ne škodi. Poleg tega sta na odru še dve noviteti. Družina Gregel po priključitvi bobnarja Ivice prevzema ritem mašino (v demolišnovskem jeziku bi lahko rekli tudi Japance), Tomi se je na basu odlično vklopil, Ivici pa po slišanem v dovzetnem času tudi ne bi smelo biti hudega. Druga noviteta pa je ličen vintage mikrofon, ki bi v kakem bolj skurbanem in pokvarjenem placu izgledal še stokrat huje kot tokrat, ampak … Kdo pravi, da kozmetika nima nobenega haska?
V bistvu ne, če zvok ne štima, kar je bila rak rana tokratnega nastopa. Saksofon se ni in ni slišal kot bi se moral, poleg tega je bilo čisto pri odru – jebiga, staram se – boleče preglasno. Kar je verjetno glavni razlog, da se sicer ne tako maloštevilna publika ni hotela pomakniti čisto v ospredje. Kljub tehničnim težavam (in kot je bilo slišati je bil tudi kitarist Fifnja malce zdravstveno načet) pa bi nastop vseeno označil kot precej soliden in kar je najbolj pomembno – imeli smo se dobro, pa tudi na odru jim razen peklenske vročine ni bilo hudega. Vse skupaj je pravzaprav izgledalo precej domače, prelomna skladba je bila definitivno Model, ko se je vzdušje vidno popravilo. Demolition Group so ga žgali kaki dve uri in za kako prehudo tarnanje ni razloga. Ali kot je rekel Goran: “To je to, kar mamo.” Odšpilali so vse. Tega pa smo že vajeni.

Tekst in foto: Matjaž Jaušovec

Video (via apis38):

Pri šanku, Metulji in rožice, Pekel

 

 

 

Bodi sebi svoj

 

Nisva tu

Fotogalerija:

Povezani članki: