Brez seksa in nasilja – Al & the Balck Cats, D.O.A. in Exploited v Gali hali

Al & the Black Cats

Al & the Black Cats

Ljubljana / AKC Metelkova / Gala hala
04. 05. 2010

Vedno kadar se na naše odre narišejo kaki legendarni bendi, se mi pred očmi odvrti kak spomin izpred davnih časov, ko smo še hodili v razne šole, kot recimo tista, ko se je proti koncu skorajda vsake dobre žurke od nekje privlekel kak ne ravno trezen panks in s krikom "šekšendvajolensfakdiespidžej" jel v bližnji kasetar tlačiti na pol pobruhano kaseto, s katere so potem hreščali kaki Exploited ali Dead Kennedys, dokler se na vrata ni zglasil predstavnik reda, nam podaril kako položnico in nas hotel prepričati, da sosedovi mali otroci pač morajo spat in da naj damo že enkrat mir. In včasih tudi smo. Skoraj vedno pa smo bili malce znervirani nad nerazumevanjem našega poslanstva, še posebej, ko smo na pošti plačevali davek na naše početje.

Približno bistveno bolj znerviran je zgledal Wattie, ko je pripljuval s svojo četico na oder razumljivo polne in peklensko vroče Gale hale, in že takoj je bilo slutiti, da kake hude romantike in nežnosti od Exploited ni pričakovati, pa tudi romantiki so bili ta večer po večini vsaj nekaj sto metrov proč od Metelkove, tako da se je ples lahko pričel. Škoda, da se svirka vseeno ni odvijala izven dvorane, saj smo bili tud v Gali hali premočeni do kože, vseeno bi bilo pa malce bolj sveže in znosno, pa tudi prve bojne vrste bi imele morda nekaj več veselja, saj se zaradi pomanjkanja prostora niso mogli ravno razživeti in zarajati, kot se za takšne veselice spodobi. So pa toliko več veselja imeli na odru, kjer so tako in drugače dobro uro, brez kake posebne milosti in odvečnega prilizovanja publiki žgali nekakšen šnelkurs njihove celotne zgodovine, od recimo novejših nažigancij s plošče Fuck the System pa seveda do ponarodelih s Sex and Violence, ko se je na oder povzpelo še kake pol dvorane in nekaj malega poskakalo na vsem dobro znano mantro. Exploited so očitno še vedno v odlični formi in zlahka na noge ter v zrak vzdignejo tako staro in mlado kot tudi tisto, kar se nahaja vmes. Preprosta, hitra in glasna ter neupravičeno označena kot nasilna muzika s preprostimi in lahko zapomnljivimi neposrednimi in kritičnimi besedami brez nepotrebne filozofije je še vedno zmagovalna kombinacija, še posebej, če je tudi po tridesetih letih kaosa, anarhije in panka še vedno dovolj čisto pristne energije, da se pove, kaj je narobe. Zdi se, kot da so se Wattie in druščina zares zataknili nekje sredi osemdesetih, a kaj ko smo se sredi osemdesetih zataknili vsi skupaj v iste probleme in Exploted zvenijo, kot da so šele ravnokar postali zelo zelo jezni na vse skupaj in da komaj čakajo, da kdo upravičeno dobi kako čez gobec, čeprav se Wattie tu pa tam čisto prijazno nasmehne in stoično pomoli mikrofon med publiko. Kilometrina? Seveda, a zgolj z izkušnjami razložiti moč, ki jo kažejo. Hitro, strupeno in neposredno, morali bi jih izvoziti v Grčijo za ognjeno podporo.

V Ljubljani smo imeli tudi ekskluzivno srečo in radost, da se je poleg Exploited na kupu znašla še ena legenda hardcore scene, kar se je na letošnjih turneja omenjenih skupin zgodilo sam tu in samo pri nas. Za ceno enega smo lahko videli še kanadske D.O.A., ki pa se vsaj po nastopu sodeč precej umikajo z radikalnih pozicij v bolj melodične in širše sprejemljive vode. Kar sicer ne pomeni da Shithead, Yaremko in Hayden niso pokazali odlične svirke, a spričo obeh ostalih bendov so mi kar nekako zbledeli v spominu. D.O.A. so še vedno ostri in še vedno imajo veliko povedati tako v svojih komadih kot tudi v kaki priredbi, kot je bila klasika War Edvina Starra, imeli so le morda malce smole ali pa nespameti, da so se ujeli v sendvič močnejših bendov. Vsekakor bi naredili name večji vtis, ko bi jih ujel v kaki solo izvedbi, a v teh koncih je to edini njihov nastop na turneji in potrebno bo počakati kako leto, da se zopet zarotirajo k nam. Publika je bila preko njihovega koncerta sicer bolj razigrana kot pred in po tem, a po drugi strani dvorana še ni bila tako polna in pod odrom je bilo še nekaj malega prostora za zaletavanje in premike. Včasih je kar malce težko fotkati in hkrati loviti vtise o koncertu, in D.O.A. so bili tokrat tista žrtve, ki mi je, priznam neupravičeno, še najmanj ostala v spominu.

Dober večer pa so nam voščili Al & The Black Cats, sicer ameriški trio, ki se je specializiral v tem, koliko energije in žmohta se da iztisniti iz Getsch kitare, bobnov in kontrabasa, in moram reči, da so si mladci čisto zaslužili vsesplošno odobravanje in aplavz prisotnih, kolikor nas je pač na začetku dogajanja sploh bilo v Gali hali. Fantje nastopajo na evropski turneji kot predskupina Exploited in na prvi pogled se zdi malce nenavadna kombinacija rockabillyja in hardcora, ampak fantje med nastopom kar šrpicajo energijo krog sebe in kar se mene tiče, je bila to ena najprepričljivejših rockabilly razstav, kar sem jih imel priložnost videti. Ne samo, da obvladajo muziciranje in oponašanje Axla in Gunsov, ko ima malce slabši dan, tudi njihov nastop navdušuje in kljub temu, da so samo trije, sem imel občutek, da je oder v Gali hali kar malce premajhen za njih. Po svoje kar škoda, da niso v paketu s Spencerjevimi Heavy Trash lansko leto pristali v Šiški, s čimer bi dobili prav lep rockabilly double-bill. Po mojem mnenju so bili v Gali hali prav Al & The Black Cats presežek večera, ki je od sebe dal še največ energije, to pa naj bo tudi v poduk publiki, da se na koncerte hodi bolj točno, saj se v predskupinah nemalokrat skrivajo čisti talenti, ki so sposobni, če že ne preseči zvezd večera, jim vsaj enakovredno parirati na odru.

Pravzaprav je bil edini minus večera zgolj neznosna vročina, ki je vladala v Gali hali in je bila proti koncu res že na robu vzdržnosti, a kaj hočemo, alternativa pač sodi na alternativna prizorišča in čeprav ima Kino Šiška krasne in klimatizirane prostore, je bilo bolje malce potrpeti, kot pa da bi dogodek spričo komoditet kaj izgubil na svojem čaru, pa tudi lažje se je bilo vrniti kaka dva desetletja in drobiž nazaj v času. Pa še policaji so mi tokrat šli na roko in mi vljudno ponudili alkotester ter me tudi mentalno vrnili v čase, ko sem zaradi pogostosti legitimiranja resno razmišljal, da bi si osebne dokumente natisnil kar na T-shirt, namesto da se mučim z iskanjem le teh po žepih. Čeprav se časi vseeno spreminjajo – tokrat sem bil čisto trezen …

Tekst in foto: Uroš Škrjanc 

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.