All that Jazz – 15. Jazz Cerkno

All that Jazz - 15. Jazz Cerkno

All that Jazz – 15. Jazz Cerkno

Cerkno / različne lokacije
13.-15.. 05. 2010

Ena prijetnejših reči vsakega obiska cerkljanskega jazz festivala je nemara že sama vožnja. Maj je, in nepregledne stotine ovinkov do Cerknega so odete v poznopopoldansko sonce. Zime je že nekaj časa konec in Jazz Cerkno je en prvih znanilcev, da se začenja sezona glasbenih rajanj na prostem. V naših koncih se cerkljanski uvod nadaljuje z Drugo godbo, sledi mu že junijsko umeščen in doživljan ljubljanski jazz festival. V sledečih mesecih se ponudba geografsko še precej razprši, in pod vročim poletnim soncem se špila malo da ne izza vsakega tretjega vogala. Z vseh strani se torej servisira poletni eskapizem vse tja do oktobra; takrat se muzike spet malo umaknejo in se začnejo razprostrinjati nekaj manj demokratično. Vse skupaj se spet bolj ali manj recentrira v Ljubljano (vidna izjema je sicer misteriozna konsistenca dogajanja v Cerknem); na nek način reagira tudi spekter muzik in (morda se mi le zdi) postane manj odvisen od svojega konteksta julijske vročine in ‘siestacije’ časa. In po koncu zime smo spet tam, kjer smo začeli; letos že 15. Jazz Cerkno.

V omenjenem ciklu bi ta festival lahko lociral kot neko prehodno točko. Četudi godbe že lezejo na plano, so še vedno na varnem pod šotorsko streho. Kar je v Cerknem kar nujno. Zadnja leta festival namreč redno spremlja dež in tako podvaja diferenciacijo, ki se sicer dogaja v glasbenem programu. Če se nad množice v Križankah že ne spodobi več planiti z razgrajanjem, je na cerkljanskem trgu to kakopak najmanj pričakovano. No, ne razgrajanje – recimo temu sproščenost. Igra se nepredvidene in nepredvidljive muzike, ki bi v pripeki kakega poletnega festivala (in kontekstualizirane z logiko standardne ere oddiha) hitro postale tudi neprebavljive.

Kot je navada zadnja leta, je bil program enakomerno porazdeljen skozi tri dneve; pri tem je simpatično, da v programskem smislu četrtek navadno ne zaostaja za naslednjima. V soboto je bil (spet ko ponavadi) prirejen še popoldanski koncert v glasbeni šoli (tokrat saksofonist John Butcher), že tradicionalnima delavnicama z Dariom Cortesejem (glede preživetja v šumi) ter s fotografom Žigo Koritnikom pa se je pridružila še tretja, tolkalska delavnica. Za dober vikend v dežne meglice ovitega početja torej. Sam sem po sili razmer in obveznosti letos užil le petkov večer. Dan pred tem je večer odprl slovensko-japonski trio, nadaljeval ga je duet saksofona in klavirja ter za konec še nekaj posodobljene južno italijanske motivike. Če malo preskočim, sobotni večer so (verjetno hrupno) zaključili stari (in, kakopak, še sorazmerno sveži) pankerji The Ex. Po vsem tem jazzu je ta gesta neznansko simpatična. (Četudi preživeta doma pred ekranom)

V petek je začetek večera pripadel novokomponirani zasedbi Bratko Bibič & Off-Sight In-Voice Projektili. Nastop je bil napovedan kot neka predelava muzike s soške fronte. Kaj naj bi to pomenilo, se ni verjetno sanjalo prav nikomur. Odgovor začuda ni bil niti nek abstrakten prenos označevalca soška fronta, in tudi ne kaka zvočna emulacija dinamik bitke. Šlo je za precej direkten in obenem svoboden prenos atmosfere; ta se je skozi hreščeče posnetke takratnih popularnih muzik najprej nakazala, nato pa evolvirala v del tega, kar zmore tako heterogena zasedba kot Projektili. Vokalni oktet Javorca, godalni kvintet Godalika ter počez še bolj standarden jazzovski inštrumentarij (pianistka Kaja Draksler, saksofonist in flavtist Vasko atanasovski ter drugi) so ustvarjali muziko, ki se je sicer zdela malo izumetničena, a s tem ni bilo pravzaprav nič narobe; izviren material in izviren sestav zasedbe sta se gladko spojila v res precej redko slišano glasbeno celoto. To zvočno sorazmerno masivno reč je nasledila precej zračnejša zadeva. Nastop vokalistke in violinistke Ive Bittove. Ne le kvantitativno marveč tudi strukturno; z nemalo improvizacije, z ravno toliko smisla za (glasbeni ter gestikulativni) humor je izvezla intimen in sproščen nastop etno muzike. (To vkolikor je etno res zelo šibek glasbeni označevalec, pod katerim se razteza danes že res široka pahljača vseh možnih reaktualizacij in žanrskih interpretacij (rab in zlorab) določenih motivov globalne ljudske glasbe) Pri Bittovi je sicer žanr res povsem postranska reč; že takoj spočetka privzame fokus njen obvladan, nepredvidljiv in eteričen vokal. Violina je temu pretežno pulzirajoča podlaga in hkrati protiutež. Tako minimalistično opremljena je Bittova, intimni narava nastopa navkljub, do publike prenesla presežek energije, na katerega so po pavzi in golažu nadaljevali švedski Angles Sextet. Gre za zasedbo muzikantov pod vodstvom saksofonista Matina Küchena. Na zadnji plošči Every Woman is a Tree se baje ukvarjajo z usodo iraških žensk, ki je verjetno do te mere v kurcu, da si nedvomno zasluži tak vulgaren izbor besed. No, v tokratnem zaključku večera sem iz seksteta razbral kaj malo materinskih jeb orienta. Šlo je za živahno zasedbo z zagruvano podlago basista Johana Berthlinga in bobnarja Kjella Nordesona ter z masivno pihalsko sekcijo pod vodstvom Küchena v ospredju (poleg njega še fenomenalni trobentač Magnus Broo ter pozavnist Mats Äleklint). Ti so čez repetitiven groove pihali kompozicijsko trdne zvočne zavese, iz katere pa so se redno vili ta ali oni solistični in pogosto divje svobodni glasovi. Ta sorazmerno premočrten prijem so nato v razne smeri nadaljevali najprej do konca nastopa, nato pa z nekaj prav catchy glasbenimi motivi še preostanek stotin ovinkov, ki enodnevnega obiskovalca loči od doma.

Tekst: Anže Zorman

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.