Tinkara Kovač – The best of

Tinkara Kovač – The best of

Tinkara Kovač – The best of

2009, Dallas records

Zadnje čase sem naredil kar nekaj recenzij karakterja ‘best of’ – gre za množično vlečenje črt in kalkuliranja, obračanja nazaj in spraševanja, kaj je bilo dobro, kaj bi lahko bolje in kaj si že pozabil … Pri Tinkari Kovač gre sicer za presek nekega obdobja v smislu: Natakar, račun, prosim … Vse seveda v pozitivnem smislu. Tinkara kljub svoji mladosti v slovenski dediščini pušča zavidljiv opus, ki je tokrat izdan na The best of kompilaciji. Gre za zelo posrečen presek izbora pesmi, saj lahko iz njega razberemo pot odraščanja, od stiskanja mozoljev do dvignjenega sredinca in odraslosti kot zadnje faze umetničinega ustvarjanja.

Plošček odpre komad provokativnega naslova Če je to vse, kar nas lahko pripelje do tega, da se avtorica sprašuje, če je to vse, kar je lahko izstisnila iz sebe in če bo lahko še kdaj dosegla tisto nekaj več. Gre pa za nekaj drugega, z naslovom je lahko vrgla le kost …. Tudi drugi komad je svež in ga ne najdemo na prešnjih ploščah avtorice; gre za tipično primorsko kancono, pod katero se je podpisal Drago Mislej – Mef. Že ob prvem poslušanju sem vedel, da je tekstopisec on, saj v tekstu uporabi klasične teme, značilne zanj: poletje, ljubezen, ki še ni vzcvetela, pijanec, ki moti harmonijo te noči – vendar brez njega bi bila zgodba prazna in zelo nepopolna! Všeč mi je korak, ki ga je Tinkara naredila – vrnila se je h koreninam, svojemu začetku. Naredila je lep hommage svojim tutorjem Mefu in Danilu Kocjančiču, naredila lep primorski ponos, ki te dni sije iz radijskih postaj kot novi single. Komad nosi naslov Ljubezen je padla z neba.

Na samem ploščku je enaindvajset pesmi, ki si kronološko sledijo. Prvi znanilci so torej s prvenca Ne odhaja poletje, s katerim je Tinkara takoj posegla po najvišjih titulah in nam postregla s kar nekaj hiti (Ne odhaja poletje, Veter z juga, Znam živet na tleh, …). Prvenec je bil narejen v veliki meri pod taktirko naveze Kocjančič – Mislej-Mef – Legovič, že z drugim albumom Košček neba pa je nakazovala tendence po drugih avtorjih in drugačnih prijemih, kot ga je dal prvenec. Album deluje bolj trdo, bolj rokersko in gre za obdobje Tinkarine upornosti, ki pa tudi navrže kar nekaj hitov (Ko bo prišel, Zakaj, Brez laži, Lahheeiyeee, ...). V temu obdobju seveda ne smemo zatistniti očesa in prezreti močen vpliv Zvezdana Martiča, takratnega Tinkarinega partnerja in tudi tekstopisca.

Če se sprehodimo dalje, nam je jasno, da kmalu pridemo do table, kjer piše Na robu kroga. Gre za prvi album, izdan pod novo založbo Dallas records. Zamenja se tudi ekipa, saj primorske naveze ni nikjer več, produkcijo prevzameta Neno Belan in Dejan Radičevič. Tudi spremljevalni band je drug in v tej postavi meni osebno Tinkara Kovač deluje najboljše in mi je bilo v velik užitek poslušati ekipo Mršnik-Langus-Gradišek-Lopatič, … kako harajo nov material v živo. Kot smo bili navajeni z albumov prej, tudi ta pusti pečat in nam da nekaj večnih songov. Album deluje zvočno zelo kompaktno in suvereno; obenem brutalen in surov, po drugi strani mehak in intimen. Ni treba posebej razlagati, da med drugim govorimo o komadih, ki slišijo na imena Slepa sreča, S tabo, Sonce v očeh, In sta šla, … Še vedno je tukaj Tinkara velik ‘rebell’ in rokerski žmah veje iz vsake pore.

Čez tri leta, natančneje 2004 Tinkara pristane z albumom O-range, ki je v marsičem drugačen album. V osnovi še vedno rokerski in trd, precej pomehčan z akustičnimi kitarami in produkcijskimi potezami, ki so se tvorile v Ameriki. Album je bil spet odlično sprejet in kot vsi doslej je dal nekaj zimzelenčkov. Seveda drugače nismo niti pričakovali! V Tinkarino življenje vstopi primorski roker Andrea F, velik maček v glasbi, poleg tega sta bila s Kovačevo povezana tudi privatno, kar je usmerilo njeno kariero v danes znano smer. Na albumu gre posebej izpostaviti priredbo komada Spezzacuori italijanskega avtorja Massima Bubole. Šlo je za single, zelo dobro sprejet tako pri nas kot v Italiji. Zanj je posnela tudi videospot, natančnejšo anatomsko ekspertizo si lahko preberete TUKAJ.

… stresem se, ko se zavem, koliko komadov je medtem Tinkara že napisala … tempus fugit ….

Še istega leta je sicer sledil še album Enigma, pri katerem se ne bi preveč ustavljal, saj nam edini ni ponudil presežkov in mejnikov. Na prelomu 2006 in 2007 nas nenadoma zalije Aqa, zanimiv konceptualen album, poln eksperimentov. Zaščitni znak albuma je priredba velikega hita Down Under, recenzija albuma počiva TUKAJ.

Tinkara je vsekakor dekle, ki je upravičeno izdalo greatest hits, saj je v svoji zelo plodni karieri pustila ogromno število evergreenov. V marsičem se razlikuje od vseh ostalih avtoric, saj je ohranila konsistenco skozi leta, glasba ji je bila sveto zatočišče in je z njo tudi primerno ravnala. Gre za zares lepo prikazan presek njene dosedanje kariere, kjer res opaziš odraščanje … Albumi so med seboj različni in vsak v sebi nosi svojo noto sporočilnosti, med seboj pa se povezujejo v lepo celoto in dajejo en drugemu žlahtnost in trdnost.

Pravijo, da roker ne postaneš, ampak se rodiš. Hvala Bogu, da pri Kovačevih za to skrbijo zdaj že tretjo generacijo!

Dragan Babuder

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.