Sphericube – Jugda

Sphericube - Jugda

Sphericube – Jugda

2008, RSQ

Zakaj sem se danes popoldne po kar nekaj mesečni pavzi odločil poslušati prvenec prekmurskih Sphericube, še sam ne vem. Morda je odločitvi botrovalo turobno zimsko plundrasto vreme ali pa kisle sarme za kosilo. Nimam pojma in nima veze. Važno je to, da sem ob poslušanju razmišljal o tem, kako malo se je o tej plošči dobrega pisalo in govorilo. Plošča je bila vsekakor težko pričakovana, njen izid se je čakalo dolgo. Sphericube so bili namreč ob svojem prihodu na »sceno« še mulci, a so na takratnem Klubskem Maratonu pržili tako suvereno, da sem z odprtimi očmi in usti požiral gmote hrupa in melodij, ki so v valovih prihajali z Menzinega odra. Pričakovanja so bila velika.

Roko na srce, osebno menim, da je Jugda eden najbolj dovršenih prvencev kakšne novejše slovenske skupine (poleg denimo Ruins Matador). Problem njenega izida je bilo le obdobje, v katerem smo se znašli. Obdobje, ko se najbolj cenijo in opazijo trendi zvoka, ki večinoma niso nič drugega kot poceni reciklaže že nečesa slišanega. Odnos naše male publike in novinarske srenje do arti farty zaokroženih scen tipa »it’s the best ’cause it’s from Brooklyn« gotovo ne prizanaša domačemu izvajalcu, ki se zadeve loti nekoliko drugače. Tako glasno poudarjanje »inovativnosti in svežih pristopov«, ki jih pri nas pogosto slišimo, nekako ne gredo z roko v roki z žanri in trendi – vsaj po mojem mnenju. Še pred nekaj leti tako opevani »post rock«, ki so ga Spericubom lepili kot etiketo, je za glasbene medije postal dežurni krivec. Torej: kul si, če kopiraš 80’s new wave, obratno, če zveniš post rock. Hm. Morda so v začetkih Sphericube resda zveneli »post rockersko«, vendar pa na Jugdi ni niti sledi o klišejski dinamiki tiho-glasno, prežvečenih melodijah in harmonijah ter ostalih karakteristikah, ki so sicer zanimiv žanr zafurale med marginalce. Jugda je namreč izredno zrel album z lepo bero super strukturiranih skladb. Mnogi so se sicer obregali ob rabo vokalov, ki so potisnjeni v ozadje ter s svojo zasanjano dikcijo v prekmurščini delujejo kot pomožen inštrument. Mislim pa, da ravno vokali naredijo Jugdo še boljšo in zanimivejšo, saj vokalne skladbe tvorijo lepo protiutež inštrumentalom. Sama produkcija in zlitina zvokov je za slovenskega izvajalca na izredno visoki ravni, dodatna uporaba inštrumentov pa zvočni kolaž na albumu še popestri: saksofoni na The search for Fritz so denimo fenomenalni. Kakorkoli, Jugda je po krivici spregledan album, ki v dobi koketiranja z mininalizmom za marsikoga izpade pretenciozno. Škoda. Skupinina težnja po perfekcionizmu ter izogibanje skladanju na prvo žogo ter nasploh celoten pristop Sphericube je namreč po mojem skromnem mnenju genialen.

Naj bo ta sestavek še posthumni poklon RSQ, ki se je odločil ploščo izdati.

Peter Cerar

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.