Rara roža z Zlatkom Kaučičem v Kinu Šiška

Kaucic_310310_002

Ljubljana / Kino Šiška
31. 03. 2010

Rara ruža. Verjetno to pomeni redka roža. Lep izraz; v slovenstvo zarasle asociativne korenine verjetno evocirajo estetiko Kekca. A ne gre za Kekca, in tudi ne za Borisa Kopitarja. Pod tem imenom je Kino Šiška promoviral večer, na katerem se je v še enem od neštetih projektov predstavil Zlatko Kaučič. Bobnar, katerega tako kritiška javnost kot izkustveni milje avtorja teh vrstic nedvoumno postavljata v sam vrh bobnarske scene improgodb, se je na odru najprej predstavil z etnojazzy triom (poleg njega sta nastopila še saksofonist Javier Girotto ter violinist Alexander Balanescu). Temu slabo uro dolgemu nastopu je nato sledil še en ekstenzivnejši, v katerem je malo bolj fuzijski zvok godel njegov pedagoški projekt Kombo. Oba nastopa sta bila povsem nepričakovana zvočna dragulja; en nemara zaradi malce drugačne zvočne barve, kot jo navadno nudijo Zlatkove zasedbe, spet drugi pa je namesto (z vnaprejšnjo sumničavostjo) pričakovanega improviziranja ponudil trdno, koherentno in melodično zvočno maso, v kateri se devet do enajstčlanska zasedba ni niti izgubljala in je tudi hrumela v še povsem dostojnih proporcih.

Rara ruža. Jap, Zlatko Kaučič resnično je rara ruža. V slovenskem prostoru je s svojo široko razpredeno mrežo občasnih glasbenih sopotnikov zagotovo unikum, ki mu ni para. Poleg tega se vsaj na improvizirani sceni težko spomnim primerljivih muzikantov iz naših logov. Njegov pristop k bobnanju je prav tako zgodba zase. Na odru je njegov set bobnov zelo heterogen zbor, in od standardnega seta ostaneta le dve čineli ter nekaj manjših open. Tem dela družbo cela serija kuhinjskih pripomočkov, otroških igrač ter ostalih rekontekstualiziranih artefaktov vsakdanjega življenja. Z njimi si razpira ritmične zmožnosti (ki za čuda nikakor ne delujejo okrnjene) in njegova prezenca se čuti tudi v atomsferskih intervencijah, v obdelavi sonične teksture in nasploh v sami povečani gostoti zvoka. Sedeč na tleh je s takim asortimanom navadno improvizacijska mašina brez primere; večkrat je sicer tudi nekakšen nehoten humorist in tudi tokrat so njegove meketajoče skodelice v nekem čudnem vesolju humorja zvabile dvorano v lahen hehet. Kdo ve, kako te hehete sprejema ta muzikant; vsaj meni se zdi, da se del esence njegove specifične in povsem resne zvočne vizije v prevodu spotoma (in verjetno povsem brez intence) razblini v poceni vic.

Rara ruža. Še enkrat. V napredni jazzovski godbi je dostojanstvena ter kreativna obdelava res melodičnih in všečnih motivov sorazmerna redkost. Često se sicer znajdejo v jazzovski muziki, a precej redkeje se jim pusti prosto pot v maniri drugih, z atonalnostjo manj obremenjenih glasbenih voda. Človek se spomni nedavnega obiska Jana Garbareka, pa ta nikakor ni na mestu za primerjavo in hermetični kič njegove glasbene produkcije se posluša v drugem slušateljskem registru. Bolj na mestu bi bil njegov sodrug, ki prav tako izdaja na založbi ECM in je ob poslušanju soprana Girotta večkrat padel na pamet – John Surman. Njegov značilen zvok so takšne male in pravljične melodije, ki nikakor ne uspejo pasti v območje kiča in vseeno v obliki ugodja funkcionirajo kot ravno ta. Do danes se je že izpel, in za razliko od statične perfekcije njegovih linij so bile Girottove precej bolj redke in odprte ter kot take ravno pravšnje za prefinjeno razmerje med kompozicijsko sistematizacijo in improvizacijsko naravnanostjo tria. Zlatko je bil v tokrat bolj kot improvizator prisoten v kompoziciji, ki se je počasi razkrivala, in večjo prezenco svobodnjaštva sta razkrivala Balanescu ter Girotto. Skrbela sta za dinamiko, v kateri sta se violina in saksofon tako spretno vijačila drug z drugim, da se je zdelo, kot da en inštrument sproti vznika iz drugega. Violina je z malce ciganskim in večkrat precej rezkim zvenom bila še najbolj nemiren in spodnašajoč inštrument, ki je branil pred zaprtostjo; saksofon je bil nekaj stabilnejši in je prvenstveno pletel nove momente v narativnosti muzičke zgodbe. Zlatko pa … No, vsemu skupaj je dal maso in potrebno zvočno prizemljitev ob izrazito visokem zvočnem registru ostalih dveh.

Rara ruža. Še zadnjič. Pedagoško delo Zlatka Kaučiča se očitno pne vse od najbolj rosnih infantov na njegovih sobotnih delavnicah v CD pa do adolescentov, ki so špilali v zasedbi Kombo. Predanost glasbi tudi v družbenem kontekstu na takšen način je verjetno precej rara ruža; to, da je druščina v omenjeni zasedbi igrala ne nek impro cigumigu, marveč, kot se spodobi za glasbene začetke, koherenten program s solidno inštrumentalno artikulacijo še bolj. Krepka bobnarska zasedba štirih je bila glasna, a ne hrupna; basist se je suvereno gibal po širokem glasbenem terenu in tročlanska kitarska sekcija je na čelu z enim od njih (kaj pa vem, kako mu je ime – tistim, srednje kosmatim) špilala resno močno, drvečo in sugestivno godbo. Ta je posegala v fusion, a je po drugi strani zvenela zelo sodobno in ob pomoči Girotta večkrat evocirala to ali ono zasedbo njujorškega pihalca Chrisa Speeda. Tista avtorska presežna nota Komba je bila, morda nenavadno, ravno rahla slutnja nesuverenosti. Ta je nekaterim komadom odvzela predvidljivost in pustila poslušalcu, da je spremljal pozicioniranje posameznih članov v kolektivu; poleg tega so tudi Zlatkove smernice logiko glasbe močno prepletle z odrskim dogajanjem in tako cel nastop še močneje postavile v ‘tukaj in zdaj’. Tam in takrat se je proti koncu nastopa vpletel še Balanescu, a se nekako ni uspel umestiti v kontekst. Za njegov panonski blues je bil Kombo premočan; vse bolj sproščeni in samozavestni kitarski soli onega kosmatega so neprimerno bolje zaključili večer, ki se je iz nemirnega vrtinčenja tria gladko prepeljal v skoraj rockovske vode mladcev.

Skratka, rara ruža (upam, da to dejansko pomeni redko rožo, hehe).

Tekst: Anže Zorman
Foto: Uroš Škrjanc

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.