Massive Attack – Heligoland

Massive Attack – Heligoland

Massive Attack – Heligoland

2010, Virgin records / Dallas

Po dolgih sedmih letih nas je bristolska trip hop le razveselila z dolgo pričakovanim albumom, ki se mu je skozi čakalno dobo vsled še bolj napetega pričakovanja spreminjal tako datum izdaje kot tudi sam naslov, ki se je iz prvotnega Weather Underground tako spremenil v Heligoland. Ob vseh kolobocijah in krčenju albuma na primerno dolžino se je zreducirala tudi združba gostujočih glasbenikov, ob tem pa je na končnem izdelku izpadel npr. tudi sam Mike Patton, ki se bo bržkone tako pojavil na še neizdani različici B-sides.

Če za jasnejše nadaljevanje nekoliko seciramo termin trip-hop, katerega sinonim so poleg Portishead in Trickyja tudi Massive Attack, nam da enciklopedija glasbe vedeti, da gre pri tovrstnem žanru za mešanico zapohanih ritmov, mastnih basov, dub vibracij, čudovitih melodij, bizarnih zvokov, melanhonije in spoken worda, v to godljo pa so često vpeti tudi ostrejši kitarski rifi, ki zvočno sliko še dodatno oplemenitijo. In vse našteto spretno Massive Attack prakticirajo že vsa leta svojega obstoja, vedno na njim lasten način, to pa jim resnici na ljubo uspeva tudi s pomočjo kopice gostov, ki se pojavijo vsaj na studijskem delu skupnega druženja, svoj glasbeni pečat pa vdahnejo bodisi s svojimi ekstravagantnimi vokali bodisi s svojevrstnim vijačenjem elektronskega gumbovja. Kljub temu seveda ne gre spregledati nespornega talenta in inovativne žilice gonilne dvojice Granta Marshalla in Roberta Del Naje, ki zgoraj omenjene komponente smiselno sestavita v bolj ali manj všečne zaokrožene celote, njihova moč in sporočilnost pa poslušalca vedno znova popeljeta v čustveni vrtiljak, ki misli kobaca, vali in premetava znotraj rahle sanjavosti. Le-to prežeme telo tudi ob konzumaciji pričujočega albuma, kjer gostje Tunde Adebimpe iz TV on the Radio, Martina Topley Bird, najbolj znana po sodelovanju s Trickyjem, Guy Garvey, vokalist britanskih Elbow, hiperaktivni gorila Damon Albarn, seksi Hope Sandoval in stari zapohanec Horace Andy, ki zasedbo spremlja tudi na koncertih, vokalno nadgrajujejo elektronsko podlago, ki se znotraj žanra poigrava tako s preprosto elektro-akustično minimalistiko (Psyche) kot zvočnim razkošjem (Pray for Rain, Girl I Love You), tako shizofreno elektroniko v stilu Thoma Yorka (Flat of the Blade) kot tudi temačno atmosfero kova Bat for Lashes (Paradise Circus). Vokalni raznolikosti gre vštric tudi bogat inštrumentarij bobnov, basa, kitar in pihal, ki v osnovi sicer elektronski zvočni sliki pripravijo tudi nekoliko prijaznejši teren za žive nastope, eden izmed njih pa bo nam tokrat najbližji v sosednjem Zagrebu.

Kljub asociacijam na zgornja glasbena imena ne gre govoriti o neizvirnosti ali kopiranju, gre le za podoben pogled na glasbene vzorce, katerih inovativnost je ob vsej tehnologiji dandanes pač res težko najti.

Jurij Bizjak

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.