Hladno Pivo – Klošarji, vendar zvezde!

HladnoPivo-01

Hrvaška punk rock zasedba Hladno pivo se je po več kot pol leta vrnila na slovenske odre, tokrat jih je gostil Kino Šiška. Avtohtoni hrvaški bend, kot se radi sami poimenujejo, že 22 let ponuja svojim poslušalcem pravi »žešči« rock’n’roll. Kljub očitkom, da njihova glasba postaja vse bolj »popularna«, ostajajo zvesti svojim koreninam. Stojijo na bregu nasproti konformizmu, prilagajanju državi, črednemu sledenju sle po denarju in povzpetništvu. Tako visoko, pa vendar tako zelo na tleh. Pred tonsko vajo smo jih srečali na kavici, na sončku pred kinom Šiška, manjkal je le pevec Mile. Naše dvome, da brez frontmana intervju ne bo tako popoln, je že s prvim odgovorom razblinil kitarist Zoki. Pogovor je bil v rokovskem stilu, sedeč na tehnični opremi sredi kina Šiška. Za začetek sva zaorala predvsem na njihovo lirično področje ustvarjanja.
 
Vaše pesmi odražajo vaše življenje. Se vam zdi, da danes pesmi nastajajo zaradi čisto drugačnih vzrokov kot nekoč? Pomembnosti se spreminjajo, starti dobijo nove cilje. Ti verjetno niso le svoboda, odbitost, pivo …
 
Seveda, ko smo bili mlajši, nas ni toliko zanimala svetovna problematika. Več smo razmišljali, tako kot praviš ti, o svojem svobodnem življenju in uživanju, rokenrolu v polnem pomenu besede. Današnje pesmi pa bolj opisujejo življenje »navadnega« človeka. Teme se dotikajo vseh ljudi, ne glede na izobrazbo. Z njimi se lahko poistoveti vsak. Nekatere naše pesmi pa predvsem kritizirajo družbene razmere današnjega sveta, ker sistem, v katerem živimo, naj bi se imenoval demokracija, je pa zmes starega sistem z močnim vplivom kapitala.
 
Pa vendar v pesmih ne kritizirate samo družbenega sistema. Nekatere, vsaj tiste s prvih albumov, so kritične tudi do žensk, kar malce šovinistične, npr. Biološki sat, Ne volim te … Kasneje sicer zasledimo, da ste se nekoliko omehčali npr. s komadom Pitala si me. Je to odraz, da ste dozoreli, postali družinski …?
 
Mi se že od vsega začetka nismo ravno trudili pisati nekih resnih pesmi. Šli smo v smeri cinizma. V bistvu te pesmi želijo povedati, da je zelo težko v življenju najti pravo osebo, pravo žensko, dobrega sopotnika. Nam je to zaenkrat kar dobro uspelo in smo po večini srečno v razmerjih. Ko pa enkrat dobiš otroka, pa se tudi odnos med moškim in žensko spremeni in tudi teme za pisanje postanejo nekoliko drugačne.
 
Pa vaši otroci že spremljajo vašo glasbo?
 
Moj sin ima tri leta in pol. Že pred enim letom je prepoznal naš band in imel obdobje, ko je nenehno želel gledati naše koncerte. No, sedaj je hvala bogu preklopil na računalnik, žogo, igrače.
 
Pa boste želeli, da bi vaše pesmi vodile življenje vaših otrok?
 
V principu naše pesmi odražajo realno, normalno življenje. Želimo biti realni, kar bi verjetno večkrat bilo bolje, da v tem svetu ne bi bili. V principu pa bi želel, da bi moji otroci imeli svobodo. Želim si, da ne bi bili omejeni s skrajno desnimi načeli, da bodo toleranti, da bodo sprejemali, da je na svetu toliko mišljenj, kot je ljudi. Ljudje že od nekdaj stremijo, da bi sledili normam družine, stranke, države, vendar se moramo zavedati, da so to individualna bitja. In ravno naše pesmi izražajo vsakega individuma.  
 
Se vam zdi, da v življenju lahko rečemo, da je vse bruto in neto? Je to res tako preprosto?
 
To je povezano s sistemom, toliko let smo živeli v socializmu, sedaj že skoraj 20 let živimo v kapitalizmu. Ljudje dobesedno norijo za preživetjem, denarjem. Na eni strani so bogataši, ki se dobesedno kopljejo v denarju, na drugi pa jih veliko ljudi živi na robu. In v tem primeru je bruto in neto »light« motiv za veliko ljudi. Potrošniški način življenje, družine hodijo namesto na sprehode v naravo v nakupovalne centre, po eni strani je to verjetno normalno, ker ljudje delajo cele dneve in nimajo časa iti po nakupih med tednom, po drugi strani pa se moramo zavedati, da pa to rojeva čredni nagon, uničuje individum človeka.
 
Pa vi poskušate živeti drugače?
 
Mi smo realisti, ki morajo tudi preživeti. Ne morem reči, da živimo slabo, srečo imamo, da lahko služimo s tistim, kar res radi delamo. Poskušamo biti neodvisni od tega sveta, sami se odločamo, kaj želimo, nimamo menedžerja, nimamo nikogar, ki nam bi ukazoval, kdaj mora iziti naš album, kje bomo morali nastopati. Sami planiramo svoje življenje. Ko smo inspirirani, delamo na polno, ko pride čas, da se umaknemo, nam tega ne more nihče preprečiti.
 
Na enem izmed koncertov sem opazila, da ste imeli oblečeno majico pisatelja Charlesa Bukowskega. Iščete navdih za pesmi v njegovih razvpitih, polnih alkohola in žensk knjigah?
 
Kot mladostniki smo brali njegova dela v srbščini, saj so bili to zelo dobri prevodi. Bili smo stari 15 ali 16 let in jaz osebno sem že takrat vedel, da nas povezuje podoben življenjski stil, ženske, alkohol. Njegov opus je bogat in zelo barvit, mi mu po razvpitosti in odbitosti ne sežemo niti do kolen. Charles Bukowski je začel pisati zelo pozno in je dokaz, da v življenju ni nikoli prepozno, da delaš tisto, kar želiš in si ob tem celo srečen.
 
Pa bend še vedno živi po teh načelih?
V tekstih se čuti njegov vpliv. Ljudje se bojijo živeti izven norm, vem, da je to težko, pa vendar bi si ljudje, po mojem mnenju, morali dovoliti poskusiti nove stvari, si drzniti in narediti nekaj, kar si resnično želijo.
 
V življenju se mi zdite člani Hladnega piva danes zadovoljni, srečni ljudje. Čeprav še vedno kritični. Se vam zdi, da potem ko naše življenje nekako začne teči po ustaljenih tirih, ko se umirimo, lahko to povzroči, da zmanjka tem za pisanje pesmi?
 
Mislim, da tudi če mi živimo dokaj ustaljeno življenje, je nepopoln svet še vedno zelo inspirativen. Nikoli ne bo prišlo do popolnosti, kar pomeni, da bodo vedno vsebine primerne za pisanje, še posebej, če delaš v kritični glasbi. Mi smo predolgo bili v tem »undregroundu« in smo velikokrat »najebali«, zato imamo vedno dovolj vsebin za pisanje. Hladno pivo bo vedno »žešće« tudi, če bodo, npr. v našo glasbo prišli vplivi elektronike.
 
Torej ostajata zvesti sebi, čeprav so vas nekoč uvrščali strogo med punkerje, danes vas zvrstno opredeljujejo kot šank rokerje … Vas je sploh mogoče opredeliti oziroma ali se sploh opredeljujete?
 
Mislim, da smo energična glasbena skupina s številnimi vplivi glasbenih zvrsti. Na zadnjem albumu je čutiti vplive punka, rocka, to pa je tudi rdeča nit, ki nas povezuje. Hladno pivo ni obremenjeno z zvrstnostjo, ne spreminjamo se zaradi želje po uspehu, ampak zaradi nas samih. Želimo ustvarjati kvalitetno glasbo, ne tako kot nekoč, ko je bila pomembna kvantiteta.
 
V več kot dvajsetih letih nastopanja se je verjetno tudi publika spreminjala, nekateri vas verjetno spremljajo še danes?
 
Publika se je menjala, spremenila, vendar nekateri stari fani ostajajo. Danes na naše koncerte prihajajo prijatelji/poslušalci iz mladosti s svojimi 10 letnimi otroki. To se verjetno zgodi vsakemu bendu, ki je dolgo na sceni. Čeprav nam tudi nekateri stari poslušalci očitajo, da to ni več naša glasba. To je po mojem mnenju normalno za dolgoletne bande. Mi smo se pač spremenili, ker smo to zavestno hoteli, saj smo želeli kakovostno izboljšali tako inštrumentalni kot lirični del naše glasbe.
 
Slovenci imamo zelo radi glasbenike iz ex juge. Kakšna publika smo? Ste kdaj kot punkerji razmišljali, da zaradi odnosov med Slovenijo in Hrvaško ne bi nastopali pri nas?
 
Meni se ta odnos zdi res smešen. To je ustvarjanje umetnega konflikta s strani politikov in medijev. Prikazujejo nam lažno sliko. Demokracija je farsa, saj je sistem, v katerem živimo, po mojem mnenju totalitarna demokracija. Hladno pivo rado nastopa po vseh državah bivše Juge, bili smo eden prvih bendov, ki je npr. po vojni 1991 nastopil v Srbiji.
 
Kakšno mnenje pa imate o slovenski rock, punk glasbeni sceni? Bi katerega izmed zdajšnjih slovenskih bendov povabili za gosta?
 
Ko smo imeli promocijo tretjega albuma, je bila naša predskupina slovenska Racija. Njihova prva dva albuma sta po mojem mnenju ena boljših punkerskih albumov na področju bivše Juge. Vedno, ko pripravljamo veliki koncert, povabimo band, ki nam je takrat najbolj všeč. Vedno želimo dati možnost mladi skupini, da jih vidi veliko poslušalcev. Slovenske scene toliko ne spremljam več, včasih je bila glasba v mojem življenju prisotna 24 ur na dan, danes je prisotno še drugo.
 
Vam gredo na živce novinarska vprašanja, koliko piva spijete in kakšno pivo pijete?
Ne sploh ne, tudi mi ne gre na žice, ko nas natakar vpraša, ali boš hladno pivo. Hladno pivo je pač zaslužno, da je naš bend sploh nastal.
 
Zelo pogosto letijo na vaših koncertih tudi kozarci piva …
Ja, na naših koncertih je vsega, to mi je simpatično do tiste mere, ko mi pivo ne zalije pedala za kitaro, ker potem mi ne delajo efekti. V preteklosti, ko smo igrali po klubih, pred 10-15 leti, nismo nikoli uporabljali teh efektov, ker so me vedno zalivali; no, če to ni bila publika, mi je pa Mile pogazil pedalo, tako da sem igral samo s kitaro in ojačevalcem. Naši koncerti so divji.
 
V 22 letni karieri ste prejeli veliko odmevnih nagrad, vaša prva je bila Porin, hrvaška glasbena nagrada. Kaj pa je punkerjem, kot ste bili takrat v polnem pomenu besede, to pomenilo? Človek bi rekel, da boste že v prvi vrsti zavrnili nagrado. Ali ste se kot alternativci na prvega Porina požvižgali? Verjetno pa se je prejemanje nagrad danes spremenilo?
 
Ko smo dobili prvega Porina (leta 1988-opomba pisca), smo s Trip records in Croatia records posneli album. Nominirani smo bili v kategoriji alternativni rock. Spraševali smo se, ali nam je to potrebno, kaj bo to nam, vendar smo si potem rekli, če mi igramo glasbo, ki jo hočemo igrati, če ljudje to radi poslušajo, zakaj ne bi potem sprejeli nagrade za svoje delo, za katerim stojimo. Leta 2003 nam je zelo pomembna tudi nagrada za humanitarne akcije hrvaškega odbora za pravice ljudskega prava na področju medijev.
 
Za konec pa še: A je pri vas pogosto mlohava čuna?
 
To bova pustila kot neko trik vprašanje; za vse tiste, ki nas poslušajo, da sami presodijo. V bistvu pa je to dobra fora, saj če se znaš pošaliti na svoj račun, dokažeš, da si glasbenik v polnem pomenu besede, da ne ustvarjaš zavoljo zvezdnišva, ampak zavoljo sebe in navadnih smrtnikov. Mi smo antizvezde, neka novinarka nam je enkrat rekla: Klošarji, a zvezde! Estradno življenje je nam španska vas. Živimo navadno življenje kot vsi naši poslušalci.  
 
Maruša Prelesnik
Foto: Uroš Škrjanc
 
 
 
 
 
 

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.