Dan D – Dan 202

Dan D - Dan 202

Dan D – Dan 202

2009, ZKP RTV

Dandejevcem se je od leta 2004, ko jim je z albumom Katere barve je tvoj dan?, uspelo z Vodo in Časom preplaviti radijske valove, ko jih je za Viktorje posvojila Siddharta, ko jim je Lep dan za smrt uspelo bolje formatirati kot Nietom samim, ko so vse bolj in bolj postajali stalnice odrov od Orto bara pa do študentskih veselic na Gospodarcu, ko so malce živčno, a uspešno lansirali tako s kritiške kot tudi s poslušalske strani dobro sprejet album Ure letenja za ekstravagantne ptice in ko jim je konec počitnic lanskega septembra s simfoniki RTV SLO kar dvakrat uspelo razprodat Križanke, pred očmi odvrtelo marsikaj. V relativno kratkem času so postali prepoznaven trademark na slovenski glasbeni sceni in zgleda, kot da jim ni še ravno veliko do tega, da bi pospravili kovčke in odjahali sončni zahod. Koneckoncev, z uspešnim izogibanjem banalnosti jim je le uspelo oblikovati izraz, ki uspešno gravitira med že malce patološkim rokerstvom- po-duši in bolj kompleksni popularni godbi, ki sama od sebe zleti v ušesa in tam tudi ostane. Dan D niso božji dar, ki nas obsije s kakim pretresljivo novim spoznanjem, se pa da njihovo nepretenciozno muziciranje čisto lepo poslušati brez tveganja možganskih okvar in dostikrat je to že čisto zadosti dober razlog, da se bend zasluženo zapiše v zgodovino.

Dvodnevni randi s simfoniki v razprodanih Križankah je vsekakor dogodek, ki ga je potrebno zabeležiti tako po zvočni kot tudi vizualni plati ter ohraniti za vse naslednje rodove kot tudi za vse tiste, ki bodisi niso bili ali pa smo se na enem izmed večerov pozibavali v ritmu združevanja svetov, kot to tako lepo piše na lično oblikovanem izdelku, tako da je izdaja CDja in DVDja v kompletu res hvalevredna poteza ZKP RTV SLO. A kaj ko rezultat kar malce zaostaja za veličino tega dogodka. Resda je v tem primeru muzika tista, ki je bolj pomembna od same slike, a pri takšnih dogodkih bi lahko vizualni del paketa zlahka presegel zgolj prikaz vrveža na prizorišču, kar pa tokrat ni bilo ravno v načrtu odgovornih. Poleg kar nekako dolgočasnega posnetka koncerta, ki deluje zgolj kot dokumentarni posnetek dogajanja v Križankah, med dodatki dobimo vsega tri komade, ki si jih lahko ogledamo s treh različnih zornih kotov. In to je načeloma tudi vse, na ploščku ne najdemo ničesar o nastajanju projekta, ničesar o ozadju, o dogajanju v zaodrju, nobenih komentarjev, nobenih pogovorov s sodelujočimi, bendom ali morda celo s samim de Villersom, kar bi bilo vsekakor zanimivo ne samo za fane benda, temveč tudi za malce širše občinstvo. In to v dobi, ko že vsakdo iz žepa potegne kamero in ko se da z navadnim mobitelom ustvarjati čuda. Ko gledam posnetek koncerta, dobim kar malce neprijeten občutek, da sem se znašel sredi osemdesetih in da je bila renesansa MTV-ja nekaj, kar se je zgodilo drugim, le da so frizure drugačne in da so barve bolj digitalne. Pač, posnetek koncerta bom le bolj poredkoma tlačil v predvajalnik, razen če me bo obšla neutolažljiva želja, da bi prisluhnil komadu Za naju punca, ki pa ga na CD nosilcu ni. Morda pa tudi za to obstaja čisti preprosta razlaga, kdo ve.

V Križankah so Dandejevci s simfoniki v glavnem obdelovali njihov zadnji album, ki je najbolj dodelan in najbolj kompleksen od vsega njihovega opusa in s tem tudi najprimernejši za takšno preobleko. Kot se mi je zapisalo že v recenziji koncerta, ustvarjalci večera niso odkrivali kakih novih mejnikov na področju glasbenega izraza, a po drugi strani muzika zveni presenetljivo dobro. Problem parjenja rokenrola in klasike je v tem, da komadi ponavadi živijo neko svoje življenje in ne glede na to, v kaj so obuti in oblečeni, nam v ušesih še vedno odmevajo takšni, kakršne smo jih spoznali v samem začetku. Da Dandejevci zvenijo tako dobro, je resda delno posledica tega, da Ekstravagantne ptice v času Dneva 202 še niso bili dobro uležan album in nam ni silil iz ušes, treba pa je priznati tudi to, da aranžmaji zelo lepo zgolj razširijo njihovo godbo in ji samo nevsiljivo dodajo neko novo razsežnost. Godba je še vedno prepoznavno dandejevska, simfoniki ji zgolj dodajo neko novo širino, neko novo prepoznavnost, tako da tu in tam zvenijo že, kot da bi nekaj kvalitetnega navdiha ukradli iz šestdesetih in sedemdesetih let, ko je pri nas kraljevala popevka. Vsekakor se Dan D malce raztegnejo preko svojih običajnih okvirjev in lepo bi bilo, ko bi si podobne izlete privoščili tudi v prihodnosti in to ne zgolj kot enkratne dogodke, ampak kot sestavni del njihove godbe, s čimer bi vsekakor naredili uslugo tako sebi kot tudi glasbenikom, s katerimi bi sodelovali. Dan D je namreč dovolj poznan in popularen bend da, kot je bilo očitno tudi v Križankah, pritegne širše ljudske množice, hkrati pa se njihova godba očitno da preobleči tudi v bolj orkestralna oblačila.

Svoje seveda naredijo tudi gostje, ki jih v Križankah ni bilo malo, vse od malce zmedenega Tomija iz Siddharte, za katerega se zazdi, da ne ve točno, kaj počne na odru, preko čisto solidnih Polone Kasal, naveze Gjurin ter do treh čistih presežkov – Grant Austina, ki se je na začetku koncerta z dudami v rokah prebijal ob robu publike do odra, Boruta Marolta, ki v komadu Tiho s svojim malce grobim in neizvežbanim petjem deluje odlično, ter Ditke Haberle, dame slovenske glasbe, ki jo vse premalokrat vidimo in ki je v Sireni s Tokcem odpela fantastičen duet in požela tudi enega večjih aplavzov večera.

Skratka, če vas ni bilo pa tudi če ste bili tam in ste vsaj malce feni benda, potem je Dan 202 kar nekako potrebno uvrstiti v svojo disko-videografijo. Četudi bi se morda pokazalo, da dogodek le ni bil prelomne narave in da bodo Dan D ostali na ustaljenih okopih, še vedno si lahko vsake toliko zavrtite in obujate spomine. Če pa se iz tega izvleče še kaj več, pa toliko bolje.

Uroš Škrjanc

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.