Borghesia: Aldo Ivančič – ‘Vsaka dobra glasba imeti nekakšen Zeitgeist’

Borghesia: Aldo Ivančič - 'Vsaka dobra glasba imeti nekakšen Zeitgeist'

Borghesia: Aldo Ivančič – ‘Vsaka dobra glasba imeti nekakšen Zeitgeist’

Kot je zapisal recenzent izbrane kompilacije 20th Century Selected Works Matjaž Gerenčer, skupina Borghesia spada med tiste velike skupine, katere glasba nas prestavi v nek drug čas oziroma v družbeno politično okolje, v katerem je glasba nastajala. Kako se spominja preteklosti in kaj se svetlika v stekleni kugli prihodnosti, nam je v zanimivem pogovoru zaupal Aldo Ivančič

 

Glede na to, da je bila Borghesia predvsem multimedijska skupina, ki je v sebi združevala tako glasbo kot tudi video in teater, zakaj ste se odločili, da izdate glasbeni CD in ne tudi video materiala, ki ga je ustvarila Borghesia? Imate morda v planu tudi izdajo video materiala Borghesie, glede na to da ste v osemdesetih letih izdali tri video kasete, ki so bile v alternativnih krogih zelo dobro sprejete? Je morda tudi kaka možnost oz. ali obstajajo materiali še iz časa gledališča FV 112/15, ki bi jih lahko izdali?

Nekje je treba začeti in zdaj je zunaj ta dvojna kompilacija. Gotovo se bo pojavila še kakšna plata in upava, da se bo luč dneva videl tudi kakšen DVD z video materialom, kar si Borghesia gotovo zasluži. Borghesia je izdala dve video kaseti, in sicer Tako mladi in Triumf želje. Ta in ves ostali material vezan na Borghesio je dostopen na spletni strani ZANK (http://www.ljudmila.org/scca/ip/zanka/borghesia.html), ki jo urejujeta Neven Korda in Zemira Alejbegović, člana Borghesie v osemdesetih zadolžena za video produkcijo.

Kakšen je bil kriterij pri izbiri komadov za kompilacijo? Pri poslušanju imam občutek, da ne gre za klasičen the best of album, zanimivo je že to, da se prvi del, ki mi deluje bolj udaren in provokativen in za katerega bi lahko dejal, da se ukvarja z odnosom posameznika do družbe, zelo razlikuje od drugega, ki deluje bolj na intimni ravni in bi ga lahko opredelil kot nekakšen soundtrack. Ste poskušali čim bolj celovito predstaviti delo Borghesie kot lahko samo zvočni zapis še prenese? Se poskušate z izdajo na CD formatu približati tudi publiki, ki je bila takrat še premlada, da bi vas spremljala v živo?

Vprašanje je tako izčrpno in tako dobro opredeljuje odgovor, da nimava kaj dodati :).

Glede na to, da se v zadnjem času nekateri izvajalci odločajo za re-izdaje svojega dela v takšni ali drugačni obliki, kako gledate na takšne izdaje – je to bolj obujanje spominov na zlata osemdeseta, poskus postavljanja novega izraza ali jemanje zaleta za novo ustvarjanje? In kako v kontekstu teh izdaj gledate na CD 20th Century?

Slovenska glasbena dediščina je precej bogata in zdi se nam fajn, da se pojavljajo dokumenti iz preteklosti, ki informirajo mlajšo generacijo. Vsaka generacija ima svoja zlata leta, res pa je, da se nam zdi, da ima vsaka novejša generacija vse bolj sprano resničnost. Profit potrebuje urejeno družbo in politika je njegov zvesti hlapec. Za naju je to tudi močen zalet za novo ustvarjanje.

Obstaja nacionalni konsenz, da je bila Borghesia eden najpomembnejših dejavnikov umetniške in alternativne scene v Sloveniji. Zakaj mislite, da je pomen skupine sedaj tako zelo malo poznan? Bi bilo potrebno osemdeseta leta na novo oceniti in ji priznati vlogo pri spreminjanju družbenih razmer na prelomu osemdesetih in devetdesetih let? Zakaj mislite, da je alternativa potem kar nekako presahnila v devetdesetih letih? So se družbene razmere toliko spremenile, da je bila njena vloga nepotrebna?

Meniva, da je z razstavo FV-alternativa osemdesetih v Mednarodnem grafičnem likovnem centru konec leta 2008 naša scena spodobno prikazana in ovrednotena. Vsaka generacija ima svoja zlata leta. Alternativa v devetdesetih ni presahnila, je pa bila odrinjena na margine družbe. Prešli smo v kapitalizem, v katerem ni več pomemben nov pomen, pomembno je samo tisto, kar se lahko trži, za denar, vse ostalo, ne glede na novost in pomen, ki ga prinaša, pa se ignorira. Po drugi strani, v Sloveniji se je pojavilo kar nekaj avtonomnih con, od Prekmurja do Primorske, Metelkove … Razvoj interneta je prinesel nove oblike komunikacije in združevanja, ki presega okvirje nacionalnih meja. Odziv na novo situacijo zahteva nove oblike organizacije, upora in iskanja novih utopij. Trenutna kriza se bo samo stopnjevala in kaže na vse večji moralni propad potrošniške družbe. Vladajoča politična in kapitalska elita se je izkazala kot velikanski Superhik, ki brez skrupula krade revnim, da bi dal bogatim, se pravi sam sebi. Poceni bulmastifični rumeni senzacionalizem je samo kamuflaža za odvračanje pozornosti od pravih problemov, ne samo države, ampak kapitalističnega sistema v celoti.

Kakšno vlogo je imela sama glasba Borghesia pri ustvarjanju skupine?

Borghesia kot bend je nastala zaradi glasbe.

Se jo sploh da izvleči iz celotnega konteksta?

Če se jo ne da izvleči iz konteksta, potem nismo nič naredili. Zdi se nam, da mora vsaka dobra glasba imeti nekakšen Zeitgeist – duh časa in ga obenem mora preseči. Dolžnost umetnika je, da ustvarja, a mnenje publike in strokovne javnosti ga potem potrdi ali odvrže.

Se vam zdi, da je bila uporaba nove tehnologije, predvsem računalniške, pomembna tudi za prepoznavnost in popularnosti skupine kot tudi za sam izraz. Je bilo to takrat za vas čisto nov, nepoznan način izražanja ali pa ste morda imeli kake vzornike? Koliko je ravno ustvarjanje s pomočjo računalnika in tehnologije pomembno za vaš izraz, ki se je bolj kot na pozicije politike postavil na odnos javno-zasebno?

Vsaka nova tehnologija prinaša tudi novo estetiko. Imeli smo privilegij, da sodelujemo z ljudmi, ki so podobno razmišljali in so veliko vedeli o računalnikih (pokojni prijatelj Goran Devide). Računalniki so se nam zdeli kot ena nova stopnica v DIY (do it yourself) načinu dela in preko katerega smo lahko izrazili najine obsesije in želje po raziskovanju, ki je bila kombinacija futurizma, dadaizma iz začetka 20. stoletja, pop arta, subkulture in protesta šestdesetih let, konceptualizma in punka sedemdesetih in »digitalizma« iz osemdesetih. Kar se glasbe tiče, vzorniki so vsekakor bili zgodnji Velvet Underground, Pink Floyd, Hendrix, Kraftwerk, David Bowie (trilogija z Brianom Enom), Residents, Cabaret Voltaire … Iz vsega tega je nastal najin sound, ki so ga kritiki potem uvrstili v EBM (electronic body music), predvsem zaradi slovesa najine založbe iz Belgije – PIAS, čeprav je najin interes bil precej širši, kar se nam zdi, da potrjuje tudi »Selected Works«.

Zdi se, kot da ste razpeti med popularno kulturo (računalniki, video) in umetniškim ustvarjanjem – v kolikšni meri se je pri vas prepletala težnja po uspehu in priznanju na eni strani in po avtonomnem umetniškem izrazu na drugi strani?

Najin kontekst delovanja je bil in bo ostal pop kultura v zelo širokem kontekstu tega pojma. Nikoli nisva delala muzike zaradi diktata trga. Vedno sva sledila instinktu in poskušala nadgraditi najin sound z novimi izkušnjami. Upava si reči, da je bilo edino, čemur sva bila zvesta, nezvestoba do žanra. V času množične reprodukcije se dejavnost umetnika loči na dva dela. Ustvarjanje umetniškega dela in trženje le tega, ko postane produkt – plošča, video, film … Vsi veliki bendi (Beatles, Rollingi, Zeppelini, U2, Sex Pistols …) so imeli tudi velike managerje. S prevelikim poudarkom na marketing se ubija kreativnost, s premajhnim pa žal kvalitetna glasba ne pride do poslušalca. Koncentracija kapitala glasbene industrije je danes žal glasbo pripeljala do ustvarjanja monokulture, kjer ni prostora za eksperiment in subverzijo, preprosto jo ignorira.

Bi lahko rekli, da ste poskušali čisto na zvočni ravni združiti brezosebnost tehnologije in intimo naravo človeka, tudi v svojih odklonih od povprečja?

Misliva, da nobena tehnologija ni brezosebna. Ko je Bob Dylan začel uporabljati električno kitaro, ni bil nič bolj brezoseben, kot ko je igral akustično kitaro, čeprav so ortodoksni fani akustičari metali steklenice na oder. Isto velja za računalnik. Vedno je človek tisti, ki igra klavir, kitaro, frulo ali sintetizator. Od njega je odvisno, kaj bo instrument povedal.

Se vam zdi, da je poznejša uporaba video tehnik in performansa, ki ste jih uporabljali, stvari nadgradila, zbanalizirala ali pa je nemogoče primerjati to dvoje?
U2 in Depeche Mode sta dva svetla primera, ki sta to tehnologijo uporabila na kreativen način z veliko domišljije, humorja in sporočilnosti. Večina pa uporablja video samo kot dekoracijo in prilagajanju velikemu stadionskemu spektaklu, brez katerekoli estetske vrednosti. Zakon profita pač.

V kolikšni meri je bila poleg umetniškega ustvarjanja prisotna želja tudi po provokaciji javnosti in s tem odpiranju prostora za diskusijo ter se vam zdi, da je takratna družba zares razumela, kar ste hoteli povedati?

Najino izhodišče je, da je življenje umetnost in da je umetnost življenje. In svojo vlogo sva zastavila pošteno. Seveda sva živela v punkerskem vzdušju in želja po novem in drugačnem, po iskanju, nam ni bila tuja. Sama provokacija kot taka nas ni zanimala. Zanimalo nas je ustvarjanje lika sodobnega bojevnika emancipacije. Raziskovali smo strategije individualnega preživetja v ponorelem svetu (Mladi zaporniki: Bog govori, domovina govori, partija govori, mati govori, ljubezen govori, mi se fukamo). Raziskovali smo problem užitka in lahko bi rekli, da užitek, kot smo ga izpostavili (Blato: Porivam v blatu, zabijam ti žeblje v roke, blato, mrtve živali pustili smo za nami, blato, plazim po kolenih in porivam v blatu) nima nobene zveze z danes tako opevanimi/zapovedanimi užitkom in srečo potrošniške družbe. Gre za nek temačen, tesnoben, skriti užitek, s katerim se moramo soočiti, če naj avtentično zaživimo, če naj prekoračimo individualno in kolektivno fantazmo, s katero smo uročeni. Ni upanja, ni strahu pa je naše himnično, ultimativno povabilo k prekoračitvi fantazme.

Če hočeva biti groba, je današnja sprememba sistema prinesla več svobode samo kapitalu in je potrošništvo postalo nadomestilo za duhovnost, kreativnost, solidarnost … Staro vladajočo »komunistično« elito je zamenjala nova »demokratična« elita, ki je ravno tako incestuozna in voliti nekoga samo zato, da tisti še »slabši« ne zmaga na volitvah, postaja vse bolj utrujajoče. Tolažba, da boljšega sistema ni, je slaba tolažba. 

Misli Borghesia v bodoče nadaljevati z ustvarjanjem oz. ponovnim zagonom?

S starim materialom se ne misliva več ukvarjati, »20. stoletje-izbrana dela« so poklon nekemu obdobju in njegov pogreb. Odločena sva narediti nov material in ne razmišljava korporativno. Ne ustvarjava izdelka. Kako se bo stvar razvijala, s kom bova sodelovala, kaj se bo poleg glasbe in okrog nje še dogajalo, so vprašanja, na katere bova iskala odgovore skozi proces iskanja novih ali že pozabljenih utopij. Naše delovanje je vedno bilo stvar življenjskih okoliščin in življenjske nuje. Pustimo se presenetiti.

Uroš Škrjanc

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.