Za pol evra ghetta – 50 Cent v Hali Tivoli

50Cent_FOTO-Marko_Mazej06

Ljubljana / Hala Tivoli
03. 03. 2010

Kulturne zgodovine hip hopa ne poznam najbolje; vseeno se mi zdi, da sledeča rekonstrukcija kar stoji. Nekje v osemdesetih so imela ameriška velemesta že resen problem; slab urbanizem, slaba socialna ter edukativna politika in nenazadnje skozi institucije in družbo razraščen rasizem so v minulih desetletjih pomagali vzpostaviti specifično ameriško obliko rasne segregacije. Artikulirala se je skozi na eni strani v predmestja bežeči srednji razred in po drugi strani skozi vznik ghettov. Horde slabo asimilirane črnske mladine so okupirala mestne centre in vanje, ob izostanku skrbi tako s strani države kot (takrat še nezainteresiranega) kapitala, vnesle lastne logike samoupravljanja. Ghetta so ustvarile in definirale specifične oblike solidarnosti, sive ekonomije (s kronsko vejo drogerantskih poslov) ter tudi (ali, za prestrašen srednji razred – predvsem) izredno nasilnega upravljanja razmerij moči. Prav slednje je, v navezi z mamilaškim kapitalom, definiralo specifično identiteto tamkajšnjih prebivalcev. Zafookanega črnca oz. kot se temu baje reče, gengsterja; skupaj s tem je prišel specifičen vrednostni sistem, ki je bil zaradi marginalnega položaja ter ekonomske prikrajšanosti ghetto nigrov občutno drugačen od belske predmestne kulture. Vseeno je, ob hegemoni poziciji slednje, gengster prevzel njene elemente in jih ob nepoznavanju in nepriznavanju njihovih pravil naredil transparentne. Še več, z minevanjem desetletja ali dveh jih je z značilno up in ya face aroganco počasi začel vračati nazaj.

O čem točno govorim? Pravzaprav o MTVju. In o kešu, zlatu, prasicah, orožju in nasilju. O avtih, Beverly Hillsu in kokainu (nič več cenenemu cracku). Vse to brez lažne skromnosti in s povsem transparentnim idiotizmom fetišizacije stvari. V nekem momentu sta se rap in hiphop kot kulturna artikulacija ghetta srečala s popom (kapitalom) in ustvarila še eno obliko (vedno preziranega in baje vulgarnega) nouvo riche: hip hop zvezdnika. In voila: tu imamo fifteya. 50 Centa. Fiddeyaaa. Njegova zgodba je kot iz mokrih sanj glasbenega meneđerja. Izvira iz ghetta, tip je totalno true in pripravljen, da ga keš nategne v rit prav do srčike njegovega bistva (saj, kdo pa ni). Pop industrija se je zganila in deloma naključno se je ob njem znašla četica mojstrov obrti: Eminem, Dr. Dre in Timbaland so najpogosteje izpostavljena imena in kar se mene tiče, so skupaj s Fifteyem začeli delati super muziko. Jap, res solidno: ne vem kako, a za Fifteya imam mehko točko in začenši s Candy Shopom in ob Ayo Technology kot čistim presežkom mu moram priznati eno zabavnejših vlog v mlakuži MTV godb. Zatorej sem kakopak šel na koncert; da vidim živ mit, da se zabavam ob trumah mularije, ki take reči jemlje resno (in katerih starši niso izgubili službe in lahko financirajo takšne 45 ojrov drage eskapade), in da v živo, na dobrem ozvočenju slišim Ayo Technology in da mi oni cvrčeči sintek požene mravljince po hrbtišču.

Od tu naprej bom kratek. Cesar je nag. Oblečen je v vrhunsko produkcijo in brez Dreja ter Timbalanda od fifteja ostane le zbildan črnc. Tak, brez prezence, ki ni hip in nima mojota. Ki resda naredi hud žur, a ki tudi ne zna zadeti treh tonov in je na odru tak leseno neinovativen, da boh pomagaj. Če je res največ, kar zmore, to, da se med koncertom petkrat preobleče (mislim, wtf??!) ter meče svoje cunje mulariji pod odrom – no, lepa hvala za tak pop. Ob vsem denarju in zaposlenih kreativcih bi človek pomislil, da bodo za tekočo turnejo pripravili kaj manj slaboumen šov. Sicer so že plakati kazali podcenjevanje publike (fiftey kot nek popečen terminator?!??!), a šele začetna animacija je pokazala polno abotnost zadeve. Postapokaliptične urbane krajine so delovale kot cenena evokacija osemdesetih in niso imele nobene zveze z bogatim nigrom, izgubljenim v luksuzu in slavi, ki po naključju dela privlačen in soliden pop. V nadaljevanju pa kratki (porezani) komadi s povsem osiromašeno produkcijo (reducirano na glasno in masivno ritmično podlago) in nerodnimi prehodi. Neprestano vzpodbujanje publike s strani fifteya ter njegovih sidekickov je resda naredilo odlično vzdušje, a kaj, ko me je neznansko iritirala grozljiva akustika dvorane. Zaradi nje je od fiftejevega (na ploščah odličnega in distinktivno laid back) vokala ostalo zelo malo oz. bolje rečeno prav nič. Bohnedaj, da bi v besedilih morda razločil kaj več od vmesnih heeeey hooooo heeeeey hoooo. Morda je bil tak zvok le na tribunah in je bilo spodaj kaj bolje. Četudi je prodajati tako drage karte sicer na mestu (fiftey je pač zvezda), je vseeno za tak denar ponuditi tako obupno zvočno izkušnjo prava lopovščina. Ne rečem, govori se o popu in fetiših in vsem tem, a vendarle med »vse to« sodi tudi zvok oziroma glasba. No – ne v Hali Tivoli (ta se sicer zdi kot kak poltergeist iz drugih časov in prej ko fiftey bi v njej lahko igral zelo pomembno tekmo kak socialistični Emilio Estevez).

Skratka, fiftey je razočaral in nisem več fen. Kot je rekel prijatelj, očitno ga je za impozantno prezenco potrebno snemati pod ravno pravim kotom; brez tega ostane le … no, publika, ki vidi, kar hoče in si je kakopak naredila težko žurko. In tudi to je nekaj oziroma kar mnogo. Nemara tudi vse …

Tekst: Anže Zorman
Foto: Marko Mazej

 

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.