‘U mojim venama još uvjek teče Parni valjak’ – Aki in Hus, Parni valjak

ParniIntervju_170210_02

Parni valjak se je po štirih letih premora zopet vrnil na koncertne odre. Ob koncu lanskega leta so imeli turnejo po Hrvaški, letos pa se vračajo tudi na slovenske odre. Slovensko občinstvo bodo tako razveselili s tremi koncerti – 20. marca v Ajdovščini, 26. marca v Mariboru in 28. marca v Ljubljani. Vsi oboževalci skupine bodo na koncertih prišli na svoj račun, saj skupina obljublja da bo v treh urah odigrala marsikateri star hit, pa tudi nove komade.

Ali planirate da boste po končanih koncertih (zaenkrat je zadnji planiran v Skopju) odšli v »izolacijo« in pripravili material za nov album?

Hus: Da. Trenutno smo osredotočeni na koncerte, ki jih imamo še pred sabo, potem pa bomo pričeli pripravljati nov album. Prejšnji album smo pripravili tako, da smo se umaknili od javnosti in to je bilo res odlično, saj smo lahko živeli in delali kot eno in se popolnoma posvetili samo glasbi. To se nam zdi veliko bolj učinkovito saj se lahko osredotočamo samo na glasbo in nimamo dodatnih obveznosti, ki bi nam jemale čas in koncentracijo.

Kaj pa koncerti v tujini, bi se radi prebili tudi na tuje tržišče, na katerem ste svoje čase že nastopali?

Hus in Aki: Imeli smo že turnejo po Ameriki in Kanadi (leta 2004), nastop v Londonu in še marsikje drugje. V glavnem smo imeli našo, izseljensko publiko, med obiskovalci pa so bili tudi domačini. Odzivi na koncertih so bili vedno pozitivni, ne glede na to, da domačini niso razumeli besedil, so dodobra čutili vso energijo in emocije, ki prihajajo iz nas in naše glasbe. Kak resen prodor na tuja tržišča pa smo opustili. Ni nam uspelo dobiti založnika, ki bi vložil denar v nas, brez materiala v angleščini pa je prodor na tuja tržišča nemogoč. Drugo vprašanje pa je, če nam je ostalo dovolj energije za to, saj bi morali vse skupaj začeti iz nule. Morali bi delati po standardih in pravilih, po katerih se to počne v tujini. Težko si predstavljamo, da bi bili na primer predskupina kakšnim mulcem, vendar bi morali začeti ravno s tem, če bi želeli uspeti v tujini. Na začetku prav gotovo ne bi imeli tako ugodnih pogojev, kot jih imamo tukaj.

Pred leti ste vseeno izdali album City kids / Steam roller v angleščini…

Hus: Da, vendar je bil izdan vsekakor prezgodaj in ne na pravi način. Takrat še v Jugoslaviji nismo bili to, kar smo si želeli, se pravi zares velik bend. Potem smo se rajši lotili tega, kot pa da bi prodirali navzven. Zares smo začeli rasti z albumom Gradske priče in pesem Stranica dnevnika je prva naša prava uspešnica, ker to ni kaka poskočnica, ni narejena za tržišče, ampak iz nekih osebnih razlogov, kot izpoved. S tem smo stopili na pot, na katero smo se osredotočili. Angleška verzija pa je nastala, ker se je v tistem času pojavil interes za nas iz tujine in če bi bili v tistem trenutku bolj zreli, bi to priložnost lahko veliko bolje izkoristili.

Aki: Vseeno se lahko pohvalimo, da se je singl Predstavi je kraj in Od motela do motela prebil kar visoko na top listah v Španiji in Italiji. Pri dvajsetih letih, še v osemdesetih, smo igrali v nekem rock klubu v Milanu. To je bil klub, v katerem so igrali sami pomembni bendi.

Aki in Hus: Morda pa je problem, da ne prodremo v tujino preprosto v tem, da se nam na tržišču znotraj bivše Jugoslavije godi preveč dobro in smo se enostavno razvadili.

Aki: Zakaj bi izgubili vse to, kar že imamo in se podali v neko novo avanturo, ko vendar imamo že vse to na tem tržišču? Pri devetnajstih, dvajsetih je to bistveno lažje, če imaš dobre menedžerje, samo potuješ in igraš, recimo kakih 300 koncertov letno, in se tako predstavljaš publiki. Na takšen način smo krenili mi v osvajanje takratne Jugoslavije.

Hus: Sedaj že več let, ko smo na turnejah, koncertih, spimo v enoposteljnih sobah, saj z leti potrebuješ neko udobje za sebe. V tujini kaj takšnega ne bi mogli zahtevati. Če bi hoteli priti do takšnega statusa, bi morali začeti z nule, še enkrat iti skozi celoten proces. Mislim, da smo s tujino opravili za vselej. Morda pa bomo pripravili CD v angleščini in ga lansirali v tujino. Kariera v tujini je bolj v tem času za nas bolj iluzija, ki bi jo lahko uresničili zgolj z veliko denarja.

Od kje vam vsa energija za vse koncerte, nove albume, za vse obveznosti, ki jih imate kot Parni valjak?

Aki: Naša energija se vsekakor skriva v publiki. Od prve do zadnje pesmi je publika vedno z nami, to je tisto, kar krasi Parni valjak. Razlike med publiko in bendom pravzaprav ni, nas je nemogoče poslušati sede, kot recimo klasiko ali opero, morda nekatere druge bende.

Hus: Na nekaterih koncertih smo tudi sedeli in igrali, recimo v ZeKaeMu, ko smo naredili akustični koncert. Niti nismo pričakovali, da bo prišlo do takšne izmenjave energije, saj je z akustičnimi inštrumenti težko doseči takšen efekt kot na navadnem koncertu. A vseeno nam je uspelo – publika je bila zopet na nogah. To je ta princip, ki deluje pri nas – publiki dajemo maksimum in publika nam to vrača. Tako da ta energija kroži od začetka in to nam in publiki omogoča, da smo na nogah do konca. Drugače pa kakšnih kondicijskih predpriprav nimamo.

V Cankarjevem domu, ki je vseeno namenjen bolj resnim koncertom, na katerih se sedi in posluša, je na koncu koncerta celotna dvorana vseeno stala na nogah…

Hus: Aki je kralj odra in vso energijo, ki jo ima, zna prenesti na publiko. Nam je v užitek preigravati pesmi, ki imajo pravi energijski naboj, ni pomembno, da je glasno, pomembno je, da imajo pravi ritem, pravi groove. Ta ritem nas potem premakne in vse se dogaja v tem ritmu.

Aki: Vse pride iz noge. Če noga začne trzati po ritmu glasbe, veš da si ujel pravi občutek.

Hus: Da, to je to, to je merilo. Ko poslušaš glasbo in se ti noga sama začne premikati v ritmu te glasbe, si lahko prepričan, da si ujel pravi groove.

Pred leti ste igrali v polnem klubu Triglav, današnji Roxly, lani pa ste napolnili zagrebško areno. Kje je razlika med koncerti v manjših klubih in velikih dvoranah?

Aki: Občutek je drugačen, drugačen je pristop do teh dveh prostorov. V klubih gre v bistvu za žur. Vzameš kitaro, začneš peti in kmalu pojejo tudi ostali, najprej tisti v prvih vrstah, potem še ostali. Tu ne potrebujemo nikakršne scenografije, nikakršnega showa, bistvo igranja v manjših prostorih je v direktni povezanosti s publiko, v nekakšni klubski atmosferi.

Hus: Že ko vstopiš v posamezen prostor, so občutki različni. V majhnem klubu, v katerega gre od 200 do 500 ljudi, se pesem ne sliši enako kot v večjih prostorih. V manjši prostorih se pesem hitreje igra. Vlada neka napetost, bolj neposreden odnos do publike, do vsakega posameznika posebej. V večjih dvoranah pa se zvok čisto drugače širi. Pristop v glavi je drugačen. A tako eno kot drugo je čarobno, tako velike dvorane kot manjši klubi imajo svoj čar. Nemalokrat je merilo kvalitete, kako veliko dvorano je bend sposoben napolniti. Pravo merilo je nekje drugje – ali je bend sposoben vzdigniti na noge publiko tudi v manjših prostorih. V klubih ni posebne scene, reflektorjev, nobenih dodatnih efektov, vse to pa služi k ustvarjanju iluzije, čarobnosti.

Aki: To je gola resnica.

Hus: Točno tako, to je gola resnica. Mi smo v svojih tridesetih letih, ko smo igrali tudi do 40 zaporednih nastopov, med večjimi nastopi igrali tudi po manjših prostorih. Na primer, en dan smo igrali v Zagrebu v Domu sportova za 10.000 ljudi, naslednji dan pa v klubu za 1000 ljudi. To smo počeli namenoma, da bi testirali sami sebe, ali smo res tako dobri in da dokažemo, da bend lahko dobro deluje tudi brez dodatnih efektov.

Kako doživljata spremembe v zasedbi glede na to, da sta edina člana, ki sta v bendu že od samega začetka v letu 1975? Nazadnje sta bend zapustila Kristina Rupčić – Tina in Dražen Scholz.

Hus: Tina in Scholz imata pač svoji karieri. Tina je izdala že četrti singl in oba sta na dobri poti, vsi smo veseli zanju. Vedno smo imeli srečo z ljudmi. Prva zasedba je skupaj prehodila neko pot in v določenem trenutku smo ugotovili, da skupaj ne moremo več naprej. Izčrpali smo se in v bend so prišli drugi ljudje, ostali pa so odšli svoja pota. V bend smo dobili Marijana Brkića – Brka, Berislava Blaževića – Bero in Zorislava Preksaveca – Preksija. To je bila zasedba, ki je bila dovolj močna, da smo posneli album Buđenje, ki je bil bolj električen album, in ZeKaeM, ki je bil bolj akustičen. Našli smo ljudi, ki so se lahko dobro izrazili v naši glasbi. Res pa je tudi, da so vsi, ki so bili v Valjku, prišli in odšli kot prijatelji in z vsakim izmed njih gremo lahko še danes na kavo.

Aki, v svoji solo karieri ste posneli duet s svojim sinom Kristjanom. Si morda želite tudi kako sodelovanje med Parnim valjkom in kom izmed vaših otrok?

Aki: Ne, mislim, da ne. Ni pravega razloga. Sin je bil moj gost na koncertu Aki pijeva najljepše ljubavne pjesme v Umagu, kjer sva skupaj zapela dve pesmi Parnega valjka. Vesel sem, da se tudi moj sin ukvarja z glasbo in da ima svojo uspešno kariero. Saj veste, jabolko ne pade daleč od drevesa. Stvari vedno počnem z razlogom, razlog pa je glasba. Kar se tiče Parnega valjka v prihodnosti za sedaj ne vidim kakega sodelovanja . Morda pa…

Hus: Nikoli ne veš…

Marsikateri vaš oboževalec si želi imeti poleg rednih tudi posebne izdaje, kot je CD, ki se ga je dalo dobiti poleg karte na Karlovački turneji.

Hus: Ni še potrjeno, a verjetno se bo CD dobil poleg vstopnic tudi v Sloveniji. To je poseben album, saj je na njem šest koncertnih pesmi, ki še niso bile objavljene, ter dve novi pesmi Nakon svih godina in To sam stvarno ja. Nakon svih godina je namenjen radijskem predvajanju, To sam stvarno ja pa je pesem, ki je nastala kot pojasnilo, kaj in zakaj delamo to, kar delamo, doživela pa je nepričakovan uspeh in se pričela vzpenjati po lestvicah.

Tjaša Poznanović
Foto: Uroš Škrjanc

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.