Tom Waits – Glitter & Doom Live (LP edition)

Tom Waits - Glitter & Doom Live (LP edition)

Tom Waits – Glitter & Doom Live (LP edition)

2009, ANTI-

Leto 2009 je bilo za vse ljubitelje Toma Waitsa dobro: izšla sta namreč kar dva diskografska projekta. Prvi je koncertni album s turneje Glitter & Doom Tour in o njem bo tekla beseda v spodnjih vrsticah, drugi pa je mišičast, ličen in težko pričakovan box-set album Orphans: Brawlers, Bawlers & Bastards na kar sedmih vinilkah, za katerega je spodaj podpisani odštel celo premoženje, par besed pa mu bomo namenili v enih izmed prihodnjih recenzij. Sedaj pa Glitter & Doom Live.

Glitter & Doom Tour je Waits začel hudomušno, z zaigrano novinarsko konferenco, ki mu je ironično prinesla verjetno še več medijske pozornosti, kot bi mu je sicer običajna napoved. Zanimivo gre za prvo Waitsovo turnejo, ki ni neposredno povezana s studijskim albumom, se je pa na koncertih zato Waits opiral na izdaje iz zadnjih 15, 20 let: poslušalci so tako lahko slišali največ skladb z albumov Bone Machine (1992), Real Gone (2004) ter Orphans (2006), medtem ko je najstarejša skladba datirala v leto 1985 in na album Rain DogsSingapore. Nekatere skladbe je bilo zato moč slišati že na Waitsovi prejšnji turneji Orphans Tour. Zgolj detajl.

17 skladb je napaberkovanih z različnih prizorišč, kljub temu pa jih postavitev na albumu in produkcija naredita enotne in človek dobi občutek, da gre za posnetek koncerta. Poleg le-teh na albumu še najdete klasična blebetanja in smešna nakladaja, česar se Waits izredno rad poslužuje. Tom Tales na vinilki sicer ne najdete, dobite pa zato kodo za legalen dostop do digitalne različice: če vas seveda zanima Waitsovo modrovanje o biologiji in še čem. Vsekakor zanimiva zbirka dovtipov, vendar se nisem mogel znebiti občutka, da so nekateri smešni le zato, ker jih izreče Tom Waits. Jebiga, karizma pač. Vendar tudi v primeru, da bi Waits blebetal same neumnosti, bi še Glitter & Doom Live vseeno bil dober koncertni album. Izvedba vsake od skladb je odlična, pa tudi bolj ali manj odstopa od studijske različice. Waits se pač potrudi, za kar mu tudi odpustimo dlakocepstvo pri nakupu koncertnih vstopnic … Kakorkoli že, ena izmed osnovnih Waitsovih kvalitet je poleg dobrega nosu za zgodbe in muziko tudi izbira glasbenikov, ki se na odru skupaj z njegovim hrapavim glasom odlično znajdejo (med njimi je za bobni tudi njegov sin Casey; slednjemu daje Waits veliko prostora za dokazovanje, poslušajte recimo Such a Scream). Naloga niti ni tako enostavna, saj Waits rad pluje med različnimi žanri in ritmi: od valčkov do skoraj čistega rock ‘n’ rolla tipa Goin’ Out West ali pa Make it Rain.

Pesmi so odpete doživeto, njihova vsebina pa je pri izvedbi svojevrstna prednost, saj je blizu ljudem in življenju: na primer The Part You Throw Away zveni bistveno bolj resnično na tej plošči, kot na albumu. Tudi sicer je ta izvedba moja najljubša na albumu. Drugače ima Waits kar nekaj odličnih trenutkov, omenil bi še izpevno skladbo Picture in a Frame, v kateri z intimno izvedbo Waits končno razkrije leta: vse do konca jih namreč odlično skriva, če smo malo zlobni. Na začetku vas s krikom v Lucindo namreč prekleto zavede, energija pa je na vseh skadbah na visokem nivoju. Vprašanje, kako je bilo to na koncertu, vendar bi si upal trditi, da je omenjena plošča dober približek, pa tudi sicer so pa bile kritike s koncertov izredno pozitivne. Pravzaprav je pozitivno kar malce mila beseda.

Na žalost spodaj podpisani ni bil med posvečenimi, zato pa, siromak kot je, lahko uživa vsaj v posnetku z nastopov. Ob tej misli se človeku kar milo stori.

Matjaž Jaušovec

Povezani članki: