Tiny Masters of Today – Skeletons

Tiny Masters of Today - Skeletons

Tiny Masters of Today – Skeletons

2009, Mute records / Dallas

Skoraj neverjetni, toda resnični sta letnici rojstva glavnih dveh junakov, brata in sestre iz zasedbe Tiny Masters of Today. Ivan, rojen leta 1994, in Ada, rojena dve leti kasneje, prihajata iz svetovne prestolnice New Yorka in že v otroških letih vstopata v svet surovega rock’n’rolla, ki se ga ne bi sramoval niti kakšen glasbenik zrelejših let in bogatejših izkušenj. Da gre za resnično dobro zbrušen diamant, dokazujejo že imena, ki so sodelovala na njunem prvencu Bang Bang Boom Cake, izdanem leta 2007, saj se na njem pojavijo Karen O in Nick Zinner, vokalistka in kitarist someščenov Yeah Yeah Yeahs, Fred Schneider iz The B-52’s, Gibby Haynes iz legendarnih Butthole Surfers, javno pohvalo v številnih medijih pa jima je izrazil tudi r’n’r eminenca David Bowie. Prvenec je za bobni pospremil Russell Simins iz garažnih Blues Explosion, ki pa ga je na drugem albumu z naslovom Skeletons zamenjal mladenič Jackson.

Tudi na njem družba nadaljuje s hitropotezno, brezkompromisno in drvečo godbo, kjer v enajstih komadih povprečne dolžine slabih dveh minut naniza polno mero sarkazma, ki po razmišljanju nekako prerašča njihove staroste okvirje, vseeno pa nastavlja ogledalo vse bolj zaslepljeni družbi. Če njuni vrstniki svoje medijsko ustvarjene idole resničnostnih šovov občudujejo v kičasto-zafnanem Bravu, jim trojica v komadu Pop Chart v posmeh odgovarja z Its all about the money / So rich it isn’t funny / Forget about the ghetto / You’re rocking for the Pop Chart. Recept razgibano plesnih, a vseeno surovozvočnih komadov je enostavna zgradba brez nepotrebnega zapletanja v kompleksnejše vzorce, repetativna besedila, ki jim ni nerodno, če so zložena le v eno samo kitico, ter vpletanje ščepca elektronike ter programiranih bobnov.

Plošček resda ne prinaša revolucionarnih glasbenih vzorcev, vsekakor pa jih je treba postaviti v mladostniški okvir izvajalcev, ki bodo z leti doživeli prav vse zgodbe, ki jih piše življenje. V naše in njihovo dobro upajmo, da jih le-to ne bo preveč božalo, saj bi se še kak surov riff slišal še kako dobro. Tudi založba Mute je imela vedno dober nos za potencial … zakaj ji torej ne bi verjeli tudi zdaj?

Jurij Bizjak

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.