Tigraste lilije v Kinu Šiška

TigerLillies_270210_02

Ljubljana / Kino Šiška
27.02.2010

Katedrala v KŠ je bila v soboto nabito polna. Prav tako je bila septembra nabito polna Linhartova dvorana Cankarjevega doma. Obakrat so v tem kratkem času nastopali The Tiger Lillies, angleški »pank kabaret« trio, ki že nekaj več kot 20 let gradijo svoj opus nostalgičnega vulgarizma, grenkočrnega humorja in nihilističnega populizma. Vse to zapakirano v harmoniko, kitaro in klavir (te tri obvladuje frontman in ustanovitelj skupine, Martyn Jacques), kontrabas, žago in theremin (te kot najbolj distinktiven inštrumentalist v triu (no, pravzaprav edini) igra izredno efektiven Adrian Stout) ter set bobnov pod paličicami (ter kladivi in bomboni) Adriana Hugea. No, ob vsem tem je seveda daleč najbolj v ospredju vokal Martyna Jacquesa in njegova dva zvočna modusa. En je skoraj klavstrofobično zarisan falset; ta vseskozi deluje kot šala v duhu angleškega humorja in četudi z njim poje že celo kariero in tudi večino pesmi, je z moduliranjem ter eksperimentiranjem presenetljivo škrt. Morda zato ta klavstrofobična nota; izredno močna prezenca vokala te pograbi in nato navadno zadrži na mestu kar cel komadič. Spet druga oblika je skoraj diametralno nasprotna; grob in razvlečen ter raskav vokal izredno močno spominja na Toma Waitsa. A le deloma, saj je v njem precej ekspliciten podton umazanosti in spolnosti, in bolj kot Waitsova melanholija se v njem izirsuje prezir. Sicer pa sem nekaj več o njihovi estetiki spisal ob recenziranju prejšnjega koncerta v Cankarjevem domu TUKAJ in v nadaljevanju bom raje povzel ter razširil zaključne stavke prejšnjega teksta.

Kino Šiška je namreč le poredko tako poln navdušene publike vseh statusnih okrožij. Vsake nekaj časa jih pritegne kak komercialno prezentnejši muzikant, nemara kakšna žanrska legenda ali aktualna rockerska atrakcija. In človek se seveda vpraša, kaj je na Tiger Lillies tako privlačnega; resda so sicer neprimerljivi in le malokateri bend uspe tako gladko združiti teater in glasbo (Svojo glasbo in besedila namreč vedno pospremijo s pripadajočimi grimasami, humornimi vložki ter nenazadnje interakcijo z občinstvom. Martyn Jacques karikira klovnovsko figuro, ki mu genialno ne-pritiče zaradi njegovega stasa in (arogantne) prezence; bolj dejansko klovnovski je bobnar, ki s plešasto glavo in slapstick humorjem dosledno izvablja salve smeha. Na koncu je še basist Stout, ki z nekaj bolj subtilno mimiko prav tako komentira ostala člana ter besedila. Poleg tega z neobičajno manipulacijo basa in theremina skrbi za zvočne efekte ter glasbene komentarje in drobce atmosferskih klišejev). A to ob strani, kaj je tista resnična posebnost, ki odlikuje The Tiger Lillies? Besedila, kakopak.

A tu se začnejo križi. Le kratek pogled v medijske odzive, ki so dani v napovedi koncerta na strani kina Šiška, je dovolj zgovoren: »Vražje, vendar vrhunsko«, »Dekadenca, ki meji na božanskost«, »Edinstveno, žaljivo brez pomislekov, divje zabavno«. Gre namreč za to, da ljudi fascinira domnevna odklonskost The Tiger Lillies: pojejo o kurbariji, spolni perverziji, nasilju in satanu. Norčujejo se iz cerkvene simbolike ter namesto o klišejskih temah pojejo o … no, o resnici. O najbolj vsakdanjem vsakdanu in rutini. Teme, ki jih opisujejo, niso nekaj bizarnega in niti nekaj posebno izprijenega. Njihovo dejansko prakticiranje nima obskurnosti, na kakršno namiguje Martynov klovnovsko naličen obraz ter pokvarjen vokal. Namreč, prav vsi imamo svoje Fritzlove kleti. Žalostno je, da prevladujoča kultura to tako vztrajno prekriva in se pretvarja, da so življenja ko reklame za pofukane pralne praške. To je prava obscenost, to je Satan in to je tisto, kar je neskončno žaljivo vsaki jeben dan. Vsekakor pa ni žaljivo, ko The Tiger Lillies pojejo o križanem Jezusu ter samomorih; pač brcajo crknjenega konja, mrtve in izumetničene vrednote podajajo na njim lasten način – izumetničen in karikiran. Kaj pa je cerkveni diskurz drugega kot žalostna karikatura, in po drugi strani, mar ni zoofilija (če uporabim presežno slaboumno in zabito formulacijo naše vrle parlamentarne opozicije) le specifična praksa naše »dekadentne tranzicijske levičarske elite«. Skratka, »v idealnem svetu bi The Tiger Lillies zastopali Veliko Britanijo na tekmovanju za pesem Evrovizije«, kot pravi David Rose na The Times Online. Slovenci imamo kar se tega tiče letos srečo, saj nas zastopa resnično reprezentativna budalaština, ki veliko pove o Sloveniji. Kulturna debilnost je namreč vsaj tako resnična, kot so resnične nihilistične tožbe uboge Alice, ki v eni njihovih (na tem koncertu verjetno boljših) pesmi iz same naveličanosti naredi samomor.

Komadi tigrastih lilij so kratki. Dejanske artikulacije njihovih tematik so preproste, in nota, na katero igrajo, je absurdnost. Absurdnost njihove pojave, absurdnost brezveznih besedil in slabih šal na odru, predvsem pa seveda kronska absurdnost samega življenja. Humor je vseprisoten, a je subtilen in prisoten bolj v vokalnih niansiranjih ter basistovih inštrumentalnih komentarjih. A nismo se smejali na to; vsaj večina dvorane se ni. Smešno je bilo tisto, kar je smešno v Mariovih nedeljskih oddajah, ter tisto, na kar je sorazmerno uspešno igral Boris Kobal. Smešno je bilo (in to je zelo žalostno), ko je Martyn izrekel kako vulgarno besedo ali namignil na kak (za pop glasbo) redko ubeseden moment življenja. Ampak, ljudje božji!, saj so vulgarni ter obsceni odtenki diskurza najbolj vsakdanja rutina: vsak dan je poln kurcov, pizd in močefita…. No, kakorkoli že, očitno (to je prisotno med slovensko publiko že od kar pomnim, tako v kinu in gledališču kot pred tv in koncertnimi odri) je prenos tega in naših malih umazanih skrivnosti na oder dejanje smešnosti. Niti ne smešnosti, pravzaprav nečesa, kar sproži nelagodje in se hitro zakrije z zgroženim smehom. Jebena meščanska morala torej; in to takšna, ki se hodi »kulturno udejstvovati« na The Tiger Lillies. Jap, na one čudake, ki pojejo o onih čudakih – o nekonformnih individualcih, kar nekateri očitno nikoli ne bodo.
Sicer pa pustimo to. Pač si mislim svoje tako o uglajenih gospeh, ki so sedele za mano, kot tudi o gospodičnah, ki ne vedo, kaj je rišpekt do artista ter ostale publike in forsirajo svojo imbecilnost z neumestnimi vzkliki. Izven vsega tega je bil koncert super; lahko bi rekel boljši od onega v CD. Bil je krajši in ni izzvenel kot zagnano štancanje tem večjega dela bendovega obsežnega opusa. Nekateri komadi so se od takrat ponovili (in bili, če me spomin ne vara, takrat interpretirani nekaj bolj evolvirano ter evokativno), spet drugi so bili novi in v nabor komadov so umestili tudi priredbo jazz stanarda My Funny Valentine ter še dveh ali treh komadov, za katere nisem prepričan, ali so res avtorsko delo benda ali pa gre za tuje komade, katere so prevedli v svoj odrski jezik. Predvsem drugi del koncerta je bil nepričakovano baladen in komadi, v katerih je Martyn za klavirjem, so dosegali neobičajno prefinjeno senzibilnost. Morda ni bilo potrebe, da so ponavljali odrske stunte izpred pol leta (in še kopice youtube videov), a vseeno je bilo zabavno tudi v drugo videti, kako bobnar s plastičnimi kladivi razbije bobne ter jih pozneje ritmično obvladuje prek obstrelevanja z bomboni. Pavzaprav bi lahko podal le eno kritiko: da The Tiger Lillies nimajo nobenega coverja kakega Waitsovega komada. Ker namreč ta gospod le poredko koncertno obišče Evropo in ker mu je Martynov vokal res blizu (čeprav ima svojo avtorsko barvo), bi za publiko (ali vsaj zame) resnično lahko odpel in magari radikalno reinterpretiral kak njegov komad. Sicer je bil soliden približek dan že na koncertu, saj en komadov res odlično hodi po meji tistega, kar delajo The Tiger Lillies ter tistim, kar dela Waits. A to so pobožne želje. Vseeno pa se v primeru, da ta angleški bend v kratkem še tretjič obišče naše kraje, začnem ob njihovem vsakokratnem prevpraševanju publike o glasbenih željah dreti tudi sam in zahtevati to, kar evidentno zmorejo, a iz avtorske samozadostnosti žalibog ne prakticirajo. Izven tega pa za konec, imeli smo se prav fajn.

Tekst: Anže Zorman
Foto: Uroš Škrjanc

Fotogalerija:

Povezani članki: