Russian Circles so nam dali vetra v Menzi

The Ghen

The Ghen

Ljubljana / Menza pri koritu

23. 3. 2010

Vstopnina: 10 / 13 €

Zagonetni fantje v več pogledih – prihajajo iz tistega znanega vetrovnega mesta v ZDA, ob njihovem imenu bi lahko kdo sicer pomislil, da so iz one mrzle dežele, kjer ne gre brez toplih kučem, dolgih brad in predvsem hektolitrov vodke, trenutni basist je v torek na pogled deloval kot kak kanadski gozdar, zvenijo pa kot soundtrack kakega filma o neustrašnih in grozečih mitoloških junakih, ki bi ga posnel Peter Jackson na zares dober dan. A začnimo tudi tokrat raje na začetku, preden se potopimo v njihov svet. V torek zvečer se je (kakopak) nadaljevala saga z mojimi nesrečnimi predskupinami – se nekako dogaja, da vedno precenim hitrost svoje hoje in potem ujamem ravno 20 minut že tako ne blazno dolgih nastopov. Je pa toliko bolj hvalevredno, če skupini v tem času uspe pustiti soliden vtis in bistriškim The Ghen, ki so jih moja čutila prvič imela priložnost poblizu zaznati, res ne gre ničesar očitati. Stilsko so sicer odmaknjeni od svojih čikaških kolegov (morda bi se z njimi bolj ujemali recimo The Lift), česar pa ne gre kategorično označiti za slabo ali neprimerno; odvisno pač od širine glasbenih okusov, ki smo jih s sabo privlekli na kup v Menzo. Ne glede na glasbene preference, pa so štirje mladci pokazali pravšnjo energijo – morda kakšnih Sonic Youth, ki bi jih ravno zasačili v rokenrol razpoloženju, ali pa Kurtovih bolj prisebnih časih v Nirvani. In če Russian Circles takole nesramno in brez globljega razmisleka označujemo za predstavnike post-rocka, potem bi se The Ghen sicer bolj prilegla oznaka nekje med post-punkom in grungeom. In lahko bi kdo poočital, da gre za rahlo preživet žanr, pa je bilo vendarle dobro: čvrsto, glasno, z ravno prav kaosa … In nekam bolj poskončno od glavnih vozačev večera. Vse skupaj pa je izpadlo precej kul tudi zaradi prisrčne komunikacije pevca z obiskovalci – še posebej s tistim, ki je na predstavitev “mi smo The Ghen” odvrnil “degeni”.

Strasti so bile torej ravno prav razgrete, štorija pa se je, kolikor je meni znano, na točki, ko je pevec nekoliko negotovo obiskovalcu obljubil srečanje po koncertu, tudi končala (srečno?). Po pavzici pa torej težko pričakovani čikaški dvojec, okrepljen z basistom Brianom Cookom, ki je še do januarske razpustitve benda zavzeto godel tudi v These Arms Are Snakes. Morda zato še toliko večje pričakovanje in naslada – njihove basovske linije so bile vedno vir velikega užitka, da ne rečem celo kakšne ekstaze tu in tam. Pa se je začelo, google in fraza “russian circles setlist” bi znala razkriti, da zelo po pričakovanjih s skladbico Harper Lewis. Le-ta iz takih in drugačnih kompleksnih razlogov vedno bolj dobiva status komada, s katerim bi se začel moj lastni sci-fi film, ako bi mi ga bilo dano nekoč ustvarjati. Nekoliko plašno in pritajeno na začetku, pa vendarle stopnjevano do mogočnega vrha in nato spokojen outro in zaključek. Zgledna post-rockovska klasika. Sledil je Malko, energična stvar z zadnjega albuma Geneva, kjer jo najprej sicer zagodejo v stilu kakšnih Coheed & Cambria (le brez tistega vokala, ki nekatere osrečuje, spet druge pa sili k rezanju žil), kasneje pa se pesem tudi podobno epsko razbohoti. Sapo smo zajeli in odplavali v bolj miroljubne kraje pri Hexed All, potem pa brez usmiljenja Death Rides A Horse, stvar z udarnim začetkom, ki se vmes umiri pa spet raztrešči zvok in stopnjuje ritem, ga spet umiri do tiste končne točke, kjer bobni ostanejo v ospredju in pustijo komadu, da se polagoma izteče. Sledili so še Philos, Youngblod, Geneva, Carpe in za dodatek še Station, tudi osebni favorit. All in all, precej lepa in hkrati standardna setlista, nekaj obveznih zadevščin s prejšnjih dveh albumov ter štirih novih skladb, ki se kar hitro primejo dobre godbe željnih ušes. Pred koncertom sem prek enega izmed obveznih (?) družabnih omrežij današnjega časa klepetala s sošolcem, ki je povpraševal,  kam in zakaj me dotičnega večera nesejo pete. Ko sem mu razložila, da gre za koncert, ga je zanimalo kakšen in v naglici sem mu odgovorila, da gre za nekše bolj progresivne metal zadevščine, ki jim nekateri rečejo post-rock in fant je tako otročje iskreno dejal: “Nimam pojma, kaj to je, ampak le glej, da bo res progresivno in ne preveč post.” In hja, šlo je nekako po pričakovanjih: vsi smo že slišali, da so Russian Circles “hudo dobri v živo” in bili so. Tudi energija med člani se je zdela prava in kljub žanru muzike, ki morda res ne paše v dvigala kakšnih hotelov, je bil nastop več kot lep; tehnično več ali manj dovršen in nadvse kul izkušnja. In ne, prav nič ne zamerimo Bubi, da nam servira tovrstne instrumentalne bende.

Vrat je bil sicer v sredo sicer vseeno precej bolj fleksibilen kot po koncertu Mono (kar je za vrat sicer čisto kul novica) pred dobrim mesecem in bobnarja vendarle nisem vprašala, če slučajno potrebuje prenočišče, a je bila stvar kljub temu absosmrkno vredna sprehoda do Metelkove in to kljub kroničnemu pomanjkanju spanca na eni strani ter odličnemu asortimanu filmov in knjig, ki že mnogo večerov doma čakajo na to, da se jih nekdo usmili, absorbira in sprejme za svoje, na drugi. Tudi Russian Circles znajo popeljati v nek popolnoma drug svet, treba pa se je nekoliko prepustiti in priti na koncert z zanimanjem ter neko vsaj minimalno stopnjo navdušenja, ne pa na družabni klepet. Pa brez zamere (ali pač ne?), če se je kdo prepoznal v opisu.

Opomba: v naslednjih dneh si lahko preberete tudi intervju z Russian Circles

Tekst: Nina Hlebec
Foto: Uroš Škrjanc

Fotogalerija:

Povezani članki:

Značke: