Padla sklopka v Klubu CD

2009_03_23_The_Fell_Clutch5

Ljubljana / CD / Klub CD
23. 3. 2010

V torek so v Klubu CD špilali The Fell Clutch, z moje strani nemara najtežje pričakovana zasedba letošnjega programa Cankarjevih torkov. Odigrali so fenomenalen koncert, z momenti povsem onkraj mojih pričakovanj, in zbrana publika smo pretežno neizmerno uživali. Resda nas ni bilo ravno veliko, a saj to niti ni važno. Hipnotično valovanje bobnarja Tonya Bucka, abstrakten groove basista Stoma Takeishija in seveda zvočne plohe Neda Rothenberga na klarinetu ali morda saksofonu… Ni kaj, res smo lahko hvaležni za takšne glasbene bisere, namenjene posvečeni peščici…

Mar res? Nekaj mi ne gre povsem v račun. Namreč, tale posvečena peščica. Tudi na moj prejšnji obisk, ko je oplemenitil večer pianist Craig Taborn, tudi takrat nas je bila le peščica. Taka majhna skupina, ki v dobršnem delu niti ne plačamo vstopnine. Glasbeni novinarji, organizatorji, zaposleni v Cankarjevem domu, fotografi, prilični drugi… in voila, baje smo publika. In, ker nas je tako malo, se človek vpraša; kako to? Dvomim, da drži tako majhen krog ljudi kak monopol nad posvečenim glasbenim znanjem; in prav tako stežka kupim kako razlago, po kateri si zaslužimo takšne glasbene presežke, kot nam jih ponuja Cankarjev dom.

In takole počez se nemara sluti nekaj, kar je kanec žalostno. Ker verjetno nisem sam v oceni, da na nas ni nič izjemnega, je izjemen tretma nekoliko čuden. Iz ponudbe vrhunske kulturne produkcije nikjer ne veje kak sumljiv vonj po utilitarnosti. Ne da se je unovčiti, in minevanje skozi glasbo me ne bogati na prav noben merljiv način. Prav tako ne gre za ljudi, ki bi sodili v kak dominanten ali posebej priviligiran sloj: prej smo margina, kopica entuziastov, ki so večinsko verjetno smatrani za pretenciozne čudake. In od tu se počasi selim na drugo stran; k ponudniku. Žalibog bom tu primoran abstrahirati celo vrsto zaslužnih posameznikov, in se preseliti tudi prek ministrstva kar v ideologijo ter institucijo. Logika državne ideologije, žalostna kot je, je namreč sledeča: smo servis kapitala. Artikulacija te iste ideologije je: smo servis vseh. Še več, smo servis množic. Vsaj takšen je trend, ki erodira vse več institucionalnih pretenzij države po čem drugem, po čem boljšem in utemeljenem onkraj vulgarne matematike. Tako imaš na eni strani to tendenco, in spet na drugi institucije ter partikularne interese tistih nekaj priviligiranih, ki koristijo dostopnosti teh institucij. Konkreten primer slednje je Cankarjev dom; vrhunska ustanova, v katere drobovju se je pacal moj kulturni milje, in ki sicer spretno pluje med Skilo in Karibdo komercialnega in umetniškega. A, tako se mi zdi, ta spretna plovba ni tisto, kar drži nad vodo Cankarjev dom. Nad vodo ga drži le dejstvo, da je svet poln prežitkov drugih časov in da čiščenje med erami ni reč, ki bi se dogodila čez noč.

In v nekem momentu bo matematika dokončno kolonizirala tudi alokacijo sredstev, tako med ministrstvi kot tudi na kulturnem ministrstvu samem: počasi bodo vendarle ugotovili, da so nemala sredstva, ki se teden za tednom stekajo na sorazmerno majhno število kuštravih glav, v relativni luči dejanske obiskanosti pravzaprav ogromna. Da je servisiranje mojih kulturnih potreb na nek način ekvivalentno stroškom marsikaterega baje bolj legitimnega projekta. Umetnost namreč nima več samoumevne legitimnosti; tudi jaz, ki jo dejavno koristim in o njej razmišljam, se le intiutivno lahko prebijem do njene utemeljenosti. Diskurzivna orodja novega časa tega rezultata sama ne sebi skorajda ne omogočajo. In res, prej ko slej bo nek birokrat zadevo vzel v misli. In ta birokrat ne bo kak bedak Mrkaić; bo pa človek, katerega država bo zadolžena prek vratu in se bo utapljala v socialni krizi. V luči te je tekoča kriza le predjed. In nekoč, naenkrat… kmalu in počasi, kakorkoli želite; takrat takšnih večerov ne bo več. Takrat se takšnim praznim večerom ne bo reklo totalen presežek, marveč le in samo komercialen neuspeh. In nemara ne govorim nič novega: a ravno včeraj, v glasbenem viharju in radosti, se mi je prazna dvorana pokazala kot brutalno nasprotje torkove vrhunske zvočne artikulacije: apatičnost potencialne publike, normativna zmeda ter boleče banalije problemov zasebnih ter javnih financ. In zdelo se mi je žalostno, da pravzaprav živim v prežitku: v nečem, kar je stvar drugega časa. Čez deset let bo ena malih erozij, katere povzročajo globalni tokovi denarja, takrat bo ena teh malih erozij razjedla in odplaknila tovrstno servisiranje in kreiranje mojih želja…

A pustimo to. Morda vseeno še kaj o glasbi. Tony Buck je najbolj prepoznaven kot bobnar kultne zasedbe The Necks, ki že cca dve desetletji s povsem svojim zvokom hipnotično repetitivnega jazza neumorno orje v svoj spekter glasbenih atmosfer. Poleg njega je bil tu Ned Rothenberg, pihalec spet povsem svoje manire. Vseeno kako – na klarinetu, bas klarinetu, šakuhačiju ter saksofonu – na vsakem od njih pušča svoj slog punktualnega in prehitevajočega prebiranja tonov, ki je njegov nezgrešljiv podpis. S tehniko krožnega dihanja vzpostavlja prav posebno prezenco svojih pihal, ki se na ta način še nekoliko mehkeje usedejo v tekočo zvočno gmoto. Tretji je na električnem basu strune prebiral Stomu Takeishi. Ta je svoj inštrument včasih povsem mimo običajnih zvočnih rab zaposlil še na kopico drugih načinov in prek efektov ter kovinskega drsnika je basovska linija le redko neposredno korespondirala z inštrumentom, marveč je bila njena prezenca in strukturna funkcija bolj svoja, skozi elektronska vezja porojena zvočna sila. Buck in Takeishi sta že sama skupaj predla cel rokenrol in distorziran bas, energično bobnanje ter rothenebergov delikaten sistem so v dveh odigranih setih bili marsikaj. Vključujoč vmesni izlet na vzhod s šakuhačijem bi morda lahko govoril tvarini komornega jazzrocka. Takšni, ki ne okleva pred redkim in prefinjenim zvočnim sistemčičem, in ki tega vendar z žgočim drajvom ponese v nove samourejajoče se sheme tega ali onega inštrumenta. Za vse se je zdelo, kot da se pustijo prehitevati kar samemu flovu porajajoče se muzike. Buckov ritem se je včasih povsem naravno spotaknil v drugo sliko, Takeishiju je uhajal delay, in tudi klarinet Rothenberga je občasno prepihoval lastne harmonične sheme. Valujočim poljanam Necksov je v Fell Clutch ritmika vetrov ušla iz nadzora.

Kdaj do kdaj se je kak val razbil prerano. A načeloma ne; bil je še en onih koncertov, ki s svojo energijo poleg čudenja narišejo še nasmeh na obraz. In dokler se dokončno ne razbije nek drugi val in dokler bom Cankarjev dom lahko smatral za njen, aleluja za vsaj tako državo.

Tekst: Anže Zorman
Foto: Matjaž Škrinjar

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.