Man Zero – Telemark

Man Zero - Telemark

Man Zero – Telemark

2009, Guranje s litice

S hrvaško skupino Man Zero sem se pred dobrima dvema letoma srečal v živo in takrat so mi zveneli malce drugače kot na tej plošči: bolj agresivno in bližje zvoku kakih Kinski. Tokrat pa so v repertoar privlekli tudi atmosferičnost Mogwai ali pa Mono. Nimamo kaj reči čez to, zgolj opazka o spremembi zvoka. Ali z drugimi besedami: prijetno bi jih bilo zopet videti na severni strani Kolpe.

Sicer mora biti človek za poslušanje tovrstne muzike v pravi štimi, saj se mu lahko v nasprotnem primeru (pre)dolga vijačenja in ponavljajoče se kitarske eskapade in fraze kaj hitro kot žolč razlijejo in onesnažijo glasbeni okus za prihodnjih nekaj dni. In če priznam – ob prvem poslušanju se je nekaj podobnega zgodilo tudi meni. Ko pa sem poslušal ploščo večkrat, mi je dejansko postala všeč, čeprav je grenak priokus ostal. Po pravici povedano je 7+1 skladb zelo dobrih in na širšem geografskem območju bi v lanskem letu težko našli (primerljiv!) izdelek primerljive kvalitete. Skupaj je na albumu za slabo uro muzike: skladbe so zato – tipično – dolge.
Uvod je agresiven in pritegne, potem pa se v maniri naslova Changing Places hitro zavlečejo v repeticijo melodične fraze, ki jo potem zvito pripeljejo čez celih šest minut. Lep uvod. Poleg dobrega vtisa pa vam bo takoj padel v uho bas, ki je spodaj podpisanemu všečno umeščen v kontekst celotne plošče! Verjetno se tega niti ne sliši na prvo žogo, saj je plošča producirana precej tiho. Čeprav v ZDA; da ne boste mislili, da samo Siddharta hodi tja. Druga skladba 40 Acres and a Mule v začetku zveni kot nadaljevanje prve, potem pa se počasi prebija vse višje in višje do popolnih hrupnih kapacitet zasedbe, konča pa se z nekim smiselnim chill-out landingom. Basiranje je tukaj že agresivnejše, zato pa je le-ta glavni inštrument tretje skladbe, sicer najkrajše na albumu. Razen solističnega kitarskega uvoda ne prinese bistvenih zvočnih sprememb. V The Life You Wanted pa predvsem osnovna melodična fraza doda pridih atmosferskosti, strukturno – spreminjanje ritma in hrupnosti ter stopnjevanje – je podobna prejšnjim. Pravzaprav se nič bistveno ne spremeni do Prošlosti, ki ima za popestritev par neposrednih kitarskih riffov – za ščepec več rokerske preprostosti. In to je nekje to, na bonus tracku vas čaka še presenečenje, ampak to prepustimo vam.

Pod črto ena izmed boljših plošč že nekoliko izpetega žanra. Zveni zelo konceptualno, smiselna je tudi razporeditev skladb na albumu. Sicer je nekoliko tih, zato pa hvalimo razmerje med inštrumenti. Skladbe so si med sabo precej podobne (predvidljive), vendar na trenutke znajo presenetiti s kakim trobilom in podobnimi fintami. Glede na to, da gre za prvenec – toplo priporočamo vsem, skupini pa želimo, da jih kdo opazi tudi izven rodnega Balkana. Bravo!

Matjaž Jaušovec

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.