Joey Cape in Tony Sly o tem in onem

Joey Cape in Tony Sly o tem in onem

Joey Cape in Tony Sly o tem in onem

Ljubljano sta znova obiskala legendi punk rock scene iz Kalifornije. Kakor pravita sama, se v Slovenijo vedno rada vračata, kajti publika je zvesta, vedno polna energije in veselja. Joey Cape je pevec skupine Lagwagon, ki že dve desetletji skrbi, da punk rock ne umre, poznamo pa ga tudi kot kitarista cover benda Me First and the Gimme Gimmes. Skupaj z njim je na turneji tudi Tony Sly, vokal, katerega najbolj poznamo iz punk rock skupine No Use For A Name. Pred koncertom smo tako izmenjali par besed.

Joey Cape, v punk rock sceni ste že dve desetletji, glasba, ki je trda, hrupna in uporniška. Nato pa ste se umirili in posneli solo akustični album Bridge (2008), ki je kar velik odmik. Četudi so skladbe vsem znane, so prikazane na bolj umirjen in oseben način, kaj vas je privedlo do te spremembe?

Joey Cape: Mogoče je za nekatere sprememba, še posebno za tiste, ki ne poznajo mojega življenja, toda akustična kitara me spremlja že vse od otroštva. Poleg tega sem s starši poslušal folk glasbo, še preden se je rodil punk rock. Zato je to nekakšno naravno potovanje. Mogoče ima celo kaj z mojimi leti, ali pa je zapoznela reakcija glede tega, kaj si želim v glasbi. Toda že nekaj časa delam na različnih področjih, ki niso le delo v skupini Lagwagon. Sem popolnoma v glasbi.

Ob poslušanju albuma dobimo občutek, da so pesmi bolj osebne, iskrene … kaj se je dogajalo?

Joey Cape: Mogoče je za to krivec že sam zvok in preprostost akustike. Vedno sem pisal zelo osebna besedila, tako da mislim, da se kaj veliko ni spremenilo – razen možnosti, ki se odprejo pri akustični izvedbi.

V pripravi pa imate že nov album Doesn’t Play Well With the Others, ki je zelo neklasičen, kar se tiče izdaje. Vsak mesec nas boste na svoji internetni strani presenetili z novo pesmijo, decembra bo na vrsti zadnji, dvanajsti komad.

Joey Cape: O takšni izvedbi sem razmišljal že dolgo časa. Kajti ko si v skupini, je izid plošče dolgotrajen postopek, traja lahko tudi več let, v primeru Lagwagon celo pet let. Zato sem se odločil, da napišem in izdam eno pesem na mesec, konec decembra pa izdam še cd ploščo in vinilko. Dodal bom tudi material, kot je npr DVD z moje zdajšnje turneje.

Drugačna pa je tudi vizualna podoba, kajti za slikovni material je poskrbela vaša šestletna hči …

Joey Cape: Točno tako, povedal sem ji naslov pesmi, jo opisal in vse prepustil njeni domišljiji. Zanimivo je bilo opazovati otroško videnje pesmi, ki govorijo o bolj resnih in odraslih zadevah.

Na turneji niste sami, znova vas spremlja Jon Snodgrass (Drag The River), z vami pa je tudi Tony Sly. Kako sta se znašla skupaj?

Tony Sly: Joey me je pač poklical, če bi šel z njim na evropsko turnejo, seveda sem rekel, da grem. Zunaj je moja nova plošča, bil je primeren čas, da znova obiščem evropske odre in vidim, kaj dogaja.

Skupaj s Joeyem sta 2008 posnela skupen album, na katerem sta združila pesmi iz Lagwagon in No Use For A Name, akustičen album z naslovom Acoustic.

Tony Sly: Ploščo sem z veseljem snemal, četudi s samim rezultatom nisem bil popolnoma zadovoljen, mogoče zaradi tega, ker je bila posneta tako hitro in se ji nisem dovolj posvetil. Toda zaradi te plošče so ljudje čakali, kdaj bova z Joeyem nastopila skupaj. Sedaj izvajava te pesmi na turnejah in hkrati razmišljava, da bi bilo še bolje, če bi jo posnela tekom takšne turneje.

Tony, sredi februarja je izšla vaša nova plošča 12 Song Program. Zakaj takšen naslov?

Tony Sly: Naslov je po programu 12 korakov za odvajanje od mamil in alkohola. Če gledamo na glasbo kot terapija, pesmi delujejo terapevtsko, kajti pomagale so mi priti iz stanj, v katerih sem bil, ko je bila pesem napisana. Če prisluhnete besedilom, boste videli, da so pisana na zelo osebni ravni. Niso nujno o drogah in alkoholu, bolj o razmerjih, ki so bila uničena skozi čas zaradi različnih stvari.

Kje ste iskali inspiracijo za album?

Tony Sly: Veliko je izhajalo iz folk glasbe. Hotel sem ustvariti občutek, ki sem ga dobil kot petletnik, ko sem prvič poslušal album Rubber Soul od Beatlesov, kjer je bilo čutiti vpliv Bob Dylana. Ko sem prvič slišal pesem Girl, ki ima zelo žalostno melodijo, sem začutil nekakšno veliko žalost, ki me je spremljala še dolgo časa. Presenečen sem bil, kako lahko preneseš čustva v glasbo ter se tako hkrati tudi očistiš takšnih čustev.

Ste potemtakem tekom vaše kariere postali bolj občutljivi na dogajanje v vas ter okoli vas?

Tony Sly: Mogoče. Še vedno ljubim punk rock, še vedno mislim ustvarjati v tej smeri. Toda, ko odrasteš, si ustvariš družino in imaš otroke, postaneš bolj občutljiv na dogajanje v svetu in prihodnost. Seveda sem že prej opazoval svet, okolje, toda ne toliko kot zdaj, ko imam otroke. Imeti otroke je tako nesebično, v smislu, da nisem jaz sam sebi skrb, edina skrb so otroci.

Tony, Joey, zunaj imate ploščo oz. je v delu, trenutno ste na dolgi turneji. Že razmišljate kako naprej?

Joey Cape: Turneja, turneja, turneja …dokončati album in posneti DVD s turneje.

Tony Sly: Še naprej bom hodil po turnejah, promoviral novi album, ob vrnitvi domov pa mogoče posnel nov album z No Use For A Name.

Intervju: Branka Resnik
Foto: Matej Ograjšek

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.