Craig Taborn v Klubu CD

Craig Taborn v Klubu CD

Craig Taborn v Klubu CD

Ljubljana / Klub CD
02. 03. 2010

Nič me ni moglo pripraviti na torkov koncert, ki ga je v Klubu CD pripravil newyorški pianist Craig Taborn. Seznam kolaboracij v poldrugo desetletje trajajoči karieri je resda zgovoren, in če naštejem le bežen segment (Tim Berne, Roscoe Mitchell, Wadada Leo Smith, The Bad Plus, Dave Douglas, Tom Rainey, etc) se sluti impresivnega pianista. Pa vendar se v drobovju spleta skriva sorazmerno malo indicev o naravi njegovih solističnih nastopov; večinoma ga sicer zaslutiš kot inovativnega muzikanta, a njegove kompozicijske sposobnosti ostajajo v drugem planu. In v Klubu CD nas res ni bilo veliko, ki smo jih lahko cenili. Ni mi docela (oz. sploh) jasno, katere logike determinirajo obiskanost posameznih koncertov, a skoraj povsem prazna dvorana mi nikakor ni korelirala z njegovim imenom; četudi ni šlo za zvezdniški nastop, je šlo za (pre)redko priložnost slišati solo klavirski koncert, in to od glasbenika, katerega reference navadno brez problema vsaj približno napolnijo ta ali oni koncertni prostor. Morda so bile zvezde, vreme ali naključna serija naključij, morda pa je za trenutek nastopil moment jazzovske prenasičenosti. No, niti ni važno; v končni fazi bi bolj polna dvorana pomenila tudi večjo maso publike, katero očividno močno jebe vzdrževanje pozornosti tudi sorazmerno kratek čas.

Tekom pre(!)slabo uro dolgega nastopa je Craig Taborn predstavil serijo neznansko osvežujočih kompozicij, katere bi le stežka umestil v meni znano glasbeno vesolje. Vsaka po svoje je funkcionirala kot abstraktna struktura s svojo logiko gradnje (in razgradnje) in pravzaprav nikoli nisi vedel, kam točno boš šel; vseeno je bilo vsak trenutek jasno, kje točno si. Razdrobljeni drobci so se iznenada sestavili v harmonije, ki so bile povsem naravno nadaljevanje nastavkov, ki nikakor niso obljubljali tolikšne skladnosti in ki so bili v teh novih zvočnih masivih še vedno tu. Niso se porazgubili in ostali kot slutnja sledi, le spotoma rabljena za smer kompozicije. Še več, še preden so se novonastali motivi formulaično kristalizirali, so se že spet razdrobili v gmote, ki so ritmično in na momente skoraj tehnoidno pulzirale s še vedno prisotno konsistenco godbe. Prav slednji element, ritmičnost njegove igre, je bila osrednja prvina Tabornovih kompozicij. Nemara kot minimalistična repeticija, s katero je gradil cinematično obarvane zvočne pejsaže; v te je počasi uvajal melodične elemente in jih, v eni od skladb, začel zaljšati in nato povsem zamenjal z božanjem klavirskih strun. S tem minimalistično zastavljenim soničnim vetrom se je zgradila masivna prezenca, ki je bila po intenzivnosti povsem primerljiva z na drugi strani izjemno elaboriranimi soničnimi zavesami; ob teh je po klubu donela vsa teža klavirskih tipk in se prepletala (ko še z enim pianistom) z že spet novimi melodičnimi sestavi, ki so vzniknili kar direktno iz ritma. Spet drugič je takšno eterično atmosferskost ali gromoglasno vrtinčenje nadomestila krhka melanholija, ki je na trenutke evocirala kakega Erica Satija in ki se vendarle ni zatekala v konvencijo harmoničnih sklepov. Stvari je sestavljal s preračunljivo metodičnostjo, v kateri smiselnost posameznih elementov delov navadno ni bila evidentna. Vseeno so njegove kompozicije sčasoma vedno dale vedeti, da je bil prav vsak element sistema povsem na mestu; ravno tam in točno takrat.

Skratka, Craig Taborn je vsaj meni skoraj dobesedno odpihnil možgane. Ni se, kot sem pričakoval, zanašal na bopovske ali morda svobodnjaške logike, in tudi se ni izgubljal po abstraktno zmaličenih figurah sodobne klasike. Postopal je ravno vmes, na mestu, ki se v jazzovski godbi sicer pogosto artikulira, in ki se v taisti godbi skoraj vedno zvrne na to ali ono stran glasbenih modelov. Tolikšne svežine v izrazu se ni bilo nadejati že nekaj časa; vsaj zdi se mi tako. Odziv peščice obiskovalcev namreč ni korespondiral z mojim navdušenjem; nismo si uspeli izboriti niti bisa in tudi med nastopom je bila evidentna določena mera naveličanosti: prestopanje nog, brskanje po torbici, globoko dihanje in sploh cel spekter šumov vseh možnih drobnih premikov. Takšne distorzije so sicer minorne; šele izredno intimna narava nastopa, katerega se je navkljub premorom med skladbami zdelo skoraj neumestno prekinjati z aplavzi, jih je vzpostavila kot potencialne dizrupcije. A, kot rečeno, minorne dizrupcije koncerta. Ta bo mnogo laže kot v besedah ostal kot zvočni spomin presunljive lepote.

Opomba: fotografiranje koncerta ni bilo dovoljeno

Anže Zorman

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.