Brotherzone – inštrumentalna poezija

brotherzone 1

Ljubljana / Gala hala
15. 03. 2010

Za vse, ki cenijo virtuozno igranje izjemne kvalitete in niso žanrsko omejeni, bo ponedeljkov večer ostal zapisan kar najvišje na spisku najboljših koncertov, in to tako po glasu kot po stasu. Na račun so prišli ljubitelji vrhunskega jazza, kot tudi funka, jazz-rocka ter soula. Proste forme improvizacije so že tako zavidljivemu projektu, ki nosi ime Brotherzone (izdana leta 1999 za P-Vine Records), dodale željeni suplement žive izvedbe ter Galo halo spremenile v polni dve uri trajajočo glasbeno zgodovino.

Kvaliteten koncert vsekakor ni bil neko naključje, ampak rezultat združitve velikih talentov. Za bassom je suvereno stal Jamaaladeen Tacuma, vodilni v omenjenem projektu in eden izmed svetovno znanih basistov z žanrsko pestrim glasbenim opusom. Na njega so tako ponosni od saksofonista in skladatelja Ornette Colemana do James “Blood” Ulmerja, Walt Dickersona, Chuck Hammerja, Kip Hanrahana, None Hendryx, Carlosa Santane in mnogih drugih. Mirno lahko rečem, da s svojo “headless” bass kitaro posledično dela ponosnega tudi Neda Steinbergerja. Električno kitaro je sukal Jean-Paul Bourelly, ki je morda še najbolj zaslužen za dodatne priokuse progresivnega rocka, ko je pronicljivim visokim tonom publika namesto zatiskanja bolečih ušes ponudila le še dodatne žvižge nespornega odobravanja. Deležni smo bili tako solo improvizacij kitarista in basista kot njunih spogledljivih duetov in preklapljanj med različnimi kitarskimi efekti. Kitarist, ki je nastopal z znanimi jezzisti kova Muhal Richarda Abramsa, Roy Owena Haynesa kot tudi Miles Davisa, se prav tako kot vsega vajeni Tacuma ni branil voženj stran od klasičnih čistih zvrsti in je vidno užival zraven soul-funk vokala, poetičnega Wadud Ahmada. Le-ta je dvorano spreminjal zdaj v prizorišče licitacijske dražbe zdaj v javne aktivistične politične govore pred nezadovolnim ljudstvom. “Waduuuud” je poleg vodilnega Tacume za ta projekt napisal kar nekaj komadov, sicer pa je umetnik, ki ga nekateri lažje povezujejo s hip-hop skupino The Roots. Nikakor ne gre pozabiti omeniti Daryl Kwasi Burgee-ja, bobnerja svetovnega ranga, brez ritmov katerega bi ta projekt lahko zvenel premalo klubsko, in kateri je morda zaslužen za prenekatera poplesavanja tega odličnega večera.

Vsekakor smo lahko veseli takšnih gostov in lahko samo upamo, da bodo zavili k nam kaj prej kot v dvanajstih letih, kolikor so za ponovni obisk potrebovali tokrat.

Tekst: Jaka Sotlar
Foto: Tjaša Janovljak

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.