Autechre (z desetletjem zamude) v Kinu Šiška

autechre_03

Ljubljana / Kino Šiška
28. 03. 2010

IDM je res nesrečno ime za žanr. “Intelligent Dance Music” – ja boh pomagaj, kaj bolj pretenciozno označbo za neko glasbeno smer si res le stežka umisliš. No, na genezo imena se danes gleda z nekaj sramu in nelagodja, a vsaj kratica se je ohranila. Vseeno pa je ime zelo zgovorno; nakazuje, od kod ta (takrat) nova muzika prihaja in kam naj bi tudi šla. Referenčna točka je tu zagotovo tehno. Tehno kot glasba, kot kultura in tudi bolj specifično, kot določen aktivni moment v plesni glasbi – tj. izdvojitev repetitivne ritmične strukture iz njenih običajnih glasbenih shem in njena prvenstvena vloga v tehnu. V bistvu je bil tehno gesta; ebmju, discu, rocku, industrialu in drugim se je predočilo njihov bistven element – njihovo srž, onkraj katere je v klubskem okolju vse ostalo res le še navlaka. Takšna redukcija je bila kot neke vrste pank za devetdeseta, in zgodovinsko-glasbena vloga tehna je dvojna: kot korak naprej v refleksivnem dojemanju glasbe (se pravi – gre za priznanje; vsemu navkljub nas v končni fazi rajca beat) in kot obenem korak nazaj – še ena koncesija univerzalni težnji popreproščanja množične kulture in njenega zvajanja na najnižji skupni imenovalec. Ni čudno, da se je tehno porodil v Ameriki, deželi svobodnih, pogumnih in preprostih.

Še manj je čudno, da se je dodatek “inteligentnosti” k “plesni glasbi” porodil v Evropi. Kakopak, le tu se lahko tako hohštaplersko označi plesno glasbo kot neinteligentno. Debilnost, ki je primerljiva le z naslednjim korakom: sklepom, da razbitje ritma avtomatsko vodi v inteligentnost (???) glasbe. A pustimo to; muzika je bila vendarle super, sveža, inovativna in obetajoča. Squarepusher, Aphex Twin in Autechre so verjetno najvidnejša imena, ki so pod okriljem zalobe Warp in s kopico manj izrazitih glasbenih sovrstnikov ustvarili, raziskovali in vmes še popularizirali žanr. No, da prekinem vse skupaj in zaokrožim na hitro: z varovanci in izdajami založbe Warp sem že pred časom prekinil. V nekem momentu se je zazdelo, da se je kreativni naboj začel izčrpavati in da selitev v bolj indie vode ni več moja skodelica čaja, kot se reče. Druge založbe so prevzele žogo, in plesni potencial so takrat neprimerno bolj iskrivo začeli izkoriščati pri založbi Mu, hkrati pa tudi kak Astrobotnia iz založbe Rephlex ni imel para pri Warpu. Aphex je s serijo Analord izgubil moje zaupanje, Squarepusher je opustil raziskovanje bolj jazzy voda, in nasploh sem navkljub mrzličnemu iskanju takrat našel kaj malo IDMja, ki bi bil v čast svojemu imenu in bil dejansko plesen. Vsaj meni je IDM še vedno predvsem to; ne nekaj koncertnega, marveč klubskega, nekaj, kar bi se moralo mixati s tehnom (kar je včasih vrlo uspešno na živih nastopih počel Aphex) in živeti med mladino z extaziji med zobmi.

Občasno se je na Metelkovi dogodil kak breakcore, in nemara sem kdaj pri nas pomotoma zaznal tudi drill’n’bass ritme. A načeloma je bila situacija slaba. Vsaj njega dni, zadevo sem prenehal spremljati in tudi na Autechre sem skorajda pozabil. Njuna plošča Confield (2001) je presežek, ki mi še sorazmerno redno pade na pamet, nove pa me niti niso zanimale. S kakim desetletjem zamude in ob izidu nove plošče sta se – kje drugje kot v Kinu Šiška – Autechre minulo nedeljo končno oglasila v naših logih. Kaj naj si vnaprej mislim o koncertu, nisem vedel; nova plošča je malo medla reč, in iz nje veje precej druga izhodiščna točka kot na starejših ploščah: bolj kot poglitchan tehno je na udaru reorganizacija starejše muzike, takšne iz sedemdesetih ali osemdesetih; pravzaprav gre za prisvojitev toplega analognega zvoka iz “tistih časov”. Na pamet pade recimo Automat in istoimenska plošča iz leta 1978; tega priporočam mnogo prej, čeprav je Oversteps zaradi svoje dostojanstvene dostopnosti, nesramežljivega kiča in nekaj finih komadov še vedno plošča na mestu. Gre za vprašanje okusov, katere naj tu pustim pri miru.

Skratka, koncert oz. kar skorajda mali festival (po smešno nizki ceni 8 evrov v predprodaji). Otvoril ga je Rob Hall in pred še ne posebej polno dvorano izvajal nekaj, kar je bila pretežno neškodljiva in občasno več ko solidna zmes techna, IDMja in morda kanca bolj dubby momentov. Funkcionirala bi marsikje, a velika dvorana KŠ vseeno ni najbolje komunicirala z idejo muzike. Ta je bila v končni fazi le malo preveč monotona za poslušanje in za povrh preglasna za vmesen klepet; plesali tudi nismo – morda so krivi previsok strop, impozanten oder in vse to – v končni fazi je brez klubske vibre prekleto težko pripraviti noge k akciji onkraj bežnega prestopanja. A ni bilo sile – apatijo v dvorani je presekal Russel Hasswell z noiserskim vložkom, ki ni dobil ravno veliko zaslužene pozornosti in res ni imel sreče s programsko umestitvijo. Čakalo se je pač na Autechre in če je publika še preživela ostala dva predhodnika kot intro zamotitev, je impozantnost noiserske manire zahtevala preveč in morda izzvenela malo v prazno. Pač ni ravno easylistening. Sledil je še tretji predmuzikant – Didjit, ki pa je za razliko od ostalih dveh ponudil res premalo. Bolje rečeno, ponudil je preveč, saj njegovega kolažiranja abstraktnih in dubby beatov nemara ne bi bilo potrebno slišati: šlo ni nikamor, izvirnosti in neke differentie specifice tudi nisem našel, in le odlašalo se je s končnim nastopom Autechre.

Ki pa sta – v temni temi skozi dobršen del nastopa – vendarle prišla in zaropotala približno poldrugo uro. O muziki kaj veliko pravzaprav težko: industrialna in minimalistična zvočna mašinerija je bila vsekakor bolj všečna kot nova plošča in obenem tudi kaj malo podobna bolj glitchy zvoku starejših plošč. Pretežno sta se ukvarjala s finesami teksture in strukture ritmičnega aparata in, res na kratko, šopala IDM. Tak tehnoiden, zreduciran na precej minimalistična zvočna orodja, ki se je kar dosledno ogibal drill’n’bass obrazcev na prvo žogo. Tudi sicer sta bila dosledna ter konsistentna v celotni sliki in nemara sta tu še najbolj razočarala: tako v strukturi komadov kot v njihovi zvočni sliki se je našlo le malo od širine in globine, ki sta v dobrih dveh desetletjih delovanja naredili Autechre. V temi, brez napovedi in brez pretiranega okolišenja sta ropotala v najžlahtnejšem pomenu te besede. In, žalibog, tudi z vsemi njenimi omejitvami.

Tekst: Anže Zorman
Foto: Matija Zupan

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.